Vse to sem razložil starčku, on pa me je skušal pomiriti. »Naj te ne skrbi, brat. Na meji je naš človek. On je zapis v računalniku že izbrisal. Nič se ti ne bo zgodilo.« Nisem mu verjel. Nisem zaupal Aminu in Jasinu. Ničesar mi nista povedala o strogih varnostnih ukrepih v Maroku, kakor ju tudi ni skrbelo, kako se mi godi zdaj, ko sem tukaj. Ko sem o tem premišljeval, sem prišel do spoznanja, da bi jima zelo ustrezalo, če se ne bi nikoli več vrnil v Belgijo. Imela sta, kar sta od mene potrebovala: vedela sta, kje Laurent živi, lahko bi preprosto začela sklepati kupčije neposredno z njim. V resnici mi nista nikoli zaupala. Še posebej zdaj, potem ko sem se z njima pogovarjal o semtexu in detonatorjih, bi bilo verjetno bolj enostavno, če me spravita s poti. Pogledal sem starčku naravnost v oči. »Kako za vraga naj ti zaupam?« sem ga vprašal. »Štiri ure si stal na trgu in me iskal. Glej, jaz se ne zezam. Brez tega papirja ti avta ne dam.« Bil je preplašen. »Ne vem, kaj naj rečem. Moral boš govoriti z brati.« Pustil sem ga tam in šel do telefonske govorilnice, da pokličem Jasina. Ko se je oglasil, sem ponovil ultimat, ki sem ga dal njegovi zvezi. Če ni papirjev, ni avta. Jasin me je skušal prepričati, da mi ni treba skrbeti, da naj naredim, kot mi pravi starček. Na meji je človek, ki bo poskrbel za to stvar. Opozoril me je, da se nam mudi in da smo že tako zapravili preveč časa. Ničesar od tega mu nisem verjel. Bil sem odločen. »Resno mislim. Ali bo plačal davek in registriral avto ali pa mu ga ne bom dal.« Jasin je bil še enkrat postavljen pred zid. Po daljšem premisleku je rekel: »V redu. Videli bomo, kaj lahko storimo. Jutri zjutraj spet pokliči.« Ko sem ga naslednje jutro poklical, je zvenel bedno. »Storili smo, kar si zahteval,« je rekel. »On ima denar in bo uredil dokumente. Lahko mu daš avto.« Še nikoli nisem slišal Jasina govoriti s takšnim tonom. Imel je žalosten glas, prežet z obupom.