Sprva je kri tekla počasi, potem pa je hitro postala prava reka, ki se je zlivala iz nosa po mojem grlu. Stekla sem v kopalnico in bruhala kri po stenah in tleh. Poklicala sem svoja soseda, Karol in Reya, ki sta me vzela k sebi, me namestila na kavč in mi dala ogromno skledo, v katero sem lovila kri, ki je tekla iz mene. Karol mi je s svojim ljubečim materinskim tonom rekla: »Kar sprosti se dragica, nihče še ni umrl zaradi krvavitve iz nosu.« Ko se je krvavenje nadaljevalo še naslednjih tri četrt ure, je Ray dejal, da je potrebno poklicati reševalce. Ko so prispeli, sem bila prešibka, da bi se premikala. Odnesli so me v reševalno vozilo in dve ženski sta že čakali name v notranjosti, da bosta poskrbeli zame na poti do bolnišnice. V tej fazi sem morala sesti, saj sem se davila s krvjo, ki se je zlivala v moje grlo. Medtem je ena od njiju drugo vprašala: »Kaj misliš, bo preživela?« V tistem trenutku sem pogledala ven skozi okno in potem je moja glava omahnila v skledo v mojem naročju. Nekako sem vedela, da sem ali mrtva ali pa imam obsmrtno izkušnjo. Ko sem odplavala stran od vozila, sem se vedno bolj oddaljevala od Zemlje, dokler nisem obvisela v vesolju. Nenadoma sem začutila, da me je objela ljubeča in čudno domača prisotnost, ki mi je dejala, da še ni prišel moj čas ter da se moram vrniti, ker imam še delo, ki ga moram opraviti. Videla sem nekaj podob, kaj me čaka, čeprav so bile zelo nejasne in se je zdelo, kot da bi gledala skozi zrak. Ko sem se pripravljala, da se vrnem – predvidevajoč, da se bom dejansko vrnila –, sem videla svoje telo, ki ni bilo večje od zrnca peska. Ko sem lebdela v vesolju, sem se počutila, kot da sem neskončna, in postavila sem očitno vprašanje: »Kako naj se vrnem v to telo? Ne bo mi prav.« Mojo zavest je prešinila slika duha, ki se vrača v steklenico, in v tem trenutku me je magnetna sila potegnila nazaj v telo. Ves čas sem razmišljala: »Ali je to tisto, kar predstavlja podoba duha v steklenici? Ali duh vstopi v telo?« Po tej izkušnji sem še bolj resno pristopila k preiskovanju svojega notranjega otroka. Med tem procesom sem ugotovila, da tega nisem hotela početi, ker sem se bala svojih starih čustev, kot da bo pogled v mojo notranjost odklenil skrinjico, ki je bila zakopana tisoče let. V moji zavesti so se porajale različne podobe. Moje sanje so se spremenile od povsem običajnih, ki se ukvarjajo z vsakodnevnimi dogodki, v podobe prestrašenega otroka, ki se trudi samozavestno stopati v svetu odraslih. Postopoma sem se zavedla, da se tako počutim že vse življenje