Očitno je tudi on bral Sun Cuja. Morda prevod ni bil ravno vrhunski. Na zadnji strani je bila smešna karikatura. Striček Sam v družbi marincev vozi groteskno predimenzioniran kadilak z napisom US Army naravnost proti silhueti islamskega mesta. Pred njim je gozd prometnih znakov z napisi stop v vseh možnih jezikih. Možje okrog mene so bili za pogovor, ampak v zraku je bilo jasno čutiti, da čas ni ravno primeren. Neka žalost je stegovala lovke skozi meandre cigaretnega dima, apprehension, rečejo temu Angleži. Zamudil sem kosilo in vse sestanke, ki so se v zadnjih dveh dneh vrtoglavo zgostili. Predvsem komisija za lokacije je pospešeno zbirala prijave za posamezne strateške točke. Sam se zavestno nisem vpisal na nobeno od list. Popoldne sem enostavno sedel v kombi in se odpeljal v elektrarno in trafopostajo Ad-Doura. Naši gostitelji so ravno prinašali opremo, ki naj bi ščitnikom omogočila primerno udobje: televizor, dva hladilnika, plastične mize in stole ter ogromne zaloge ustekleničene vode. Potrudili so se, maksimalno. Nekaj prostovoljcev je že bilo na lokaciji, švedska trojica Ingrid-Tom-Ayad. Na postelji v eni od spalnic sem v družbi dveh pakistanskih vernikov zagledal rdečelasega konvertita. Anglež v brezmadežno beli opravi mi je z manchesterskim naglasom hitel razlagati, da Judje kontrolirajo vse in da so bili vedno proti bogu. Kot bi nabiral kakšne točke. Pri meni? Odšel sem ven in si pobliže ogledal elektrarno. Snemanje ni bilo ovira. Delavci so me z dvigalom potegnili na vrh kompleksa, s katerega je bil fantastičen razgled na skrivljeni Tigris in velemesto ob njegovih bregovih. Pokazali so mi, kako varijo cevi, ki v turbine dovajajo paro. Elektrarna je bila seveda na nafto, ki je segrevala vodo, ta pa je gnala turbine, ki so z elektriko zalagale večino Bagdada. Elektrarna je hrumela, sikala in škripala, gigantski transformatorji so živce parajoče brneli. Na takem kraju, denimo, ne bi prebival. Odpeljal sem se nazaj v mesto. V Al Fanarju sem z očmi ošvrknil sestankovalce, ki so zagrizeno prežvekovali tisočkrat prežvečeno, in se obrnil na petah. Razkošatil sem se pred računalnikom v hotelu Palestina, vstavil disketo in dokončal naslednjo reportažo. Na č, š, ž-je sem lahko seveda pozabil. Z Marto sva si sporazumno delila delo in notesnik. Ampak ona se je že preselila v naftno rafinerijo in čarunalnik, kot ga je ljubkovalno imenovala, z njo. Idealno lokacijo je izbrala za svojo astmo. Ko je bilo delo končano in odposlano, sem odpeljal v naš hotel in v njem prebil zadnjo, precej osamljeno noč.