Kajti kljub temu, da je sredina zmaga nad Romo v povezavi z Milanovim porazom v finalu lige prvakov pomenila začetek karnevalskega proslavljanja nabito polnega San Sira, proslavljanja, ki se je kasneje preselilo na milanske ulice, ga praktično ni navijača Interja, ki v vsem skupaj ne bi bolj kot karkoli drugega videl upanja za prihodnost. Kajti res je, da zaradi specifičnosti trenutne nogometne situacije v prestolnici mode črno-modremu svetu ta lovorika povsem legitimno pomeni ogromno, toda težko bi našli nekoga, ki vam ne bi zagotovil, da bo pravo vrednost zmaga v tekmovanju, kjer tudi Lecce ali Reggina v veliki večini primerov nastopata z rezervno zasedbo, dobila le v primeru, če bi bila že v naslednji sezoni oplemenitena s čim večjim. In po dolgih letih je celo moč najti precej argumentov za to, da bi Interju vendarle lahko uspelo. Črno-modri so namreč drugo polovico sezone v italijanskem prvenstvu odigrali bolje od vseh, z zmago v pokalu pa so poskrbeli tudi za to, da odlična igra v letošnjem koledarskem letu vendarle ne bi bila povsem zaman. In kljub postranskosti pokalnega tekmovanja na Apeninskem polotoku to prav gotovo predstavlja izjemno pomemben uspeh za moralo vseh, ki so kakorkoli vključeni v mehanizem kluba, ki je v zadnjih letih s svojimi neuspehi zaslovel po vsem svetu. Če pa bi v naslednjih dneh Interjevi vodilni možje poskrbeli še za kak koliko toliko odmeven uspeh na nogometni tržnici , potem se zdi, da bi imel Inter po dolgih letih v rokah vse sestavine, potrebne za samozavesten in uspešen start v novo sezono.