lotili, če je ne bi že v začetku denarno podprlo Ministrstvo za kulturo, kasneje se je projektu pridružila še Slovenska kinoteka, na koncu pa je svoje dodala tudi Agencija za raziskovalno dejavnost. A še vedno je večina finančnega bremena padla na založnika in zaradi materialnih stroškov (pravice, prevod, strokovni pregled, lektura, korektura, postavitev, tisk) bomo iz rdečih številk pogledali šele potem, ko bomo prodali približno dve tretjini naklade od tisoč natisnjenih izvodov. Potem bo prišel na vrsto tudi pisec tega uvodnika, ki je bil urednik. Temeljna dela, še posebej, če gre za obsežne, enciklopedične in z (barvnim) grafičnim gradivom obogatene monografije, so pač dragi projekti in kot država se moramo odločiti, ali jih želimo imeti, hkrati pa zanje najti tudi ustrezne in za založnike dovolj prijazne pogoje financiranja. Najbolj logično bi bilo, da bi take knjige izdajale založbe, katerih programe financira Ministrstvo za kulturo, a te imajo svoje programe po navadi preveč zamejene. Projektno financiranje po sedanji shemi pri tako velikih projektih prinaša preveč tveganj, zato le redko nastajajo v tem okviru, tretji kanal, večletno financiranje posameznih projektov, pa je navadno omejeno le na nekaj knjig znotraj uveljavljenih področij, kamor se bolj eksotične vede, kot je film (kot kaže pa tudi zgodovina umetnosti, fotografije in še kaj), le s težavo prebijejo. In tudi zato še naprej ostajajo eksotične. Tako je izdajanje takih del pogosto prepuščeno zanesenjakom, ki pa ne vedo točno, v kaj se spuščajo. »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni,« pravi znani pregovor, ki bi se, parafraziran na to temo, lahko glasil nekako takole: »Nismo tako veliki, da nam za ključna dela posameznih humanističnih in družboslovnih ved ne bi bilo treba poskrbeti neposredno na institucionalnem nivoju.«