Iz Evrope začenjam dobivati zaskrbljena sporočila SMS in klice. Vedo veliko več kakor mi tu, pomislim. Pozanimava se, kje je kakšen lokal z internetom. Drugih virov informacij ni. V hotelu ni časopisov, niti televizije. Ugotoviva da obstaja sobica z računalnikoma za vse hotele, kjer je nekaj tisoč gostov. A za Afriko je to že velik luksuz. Na internetu iščemo informacije, beremo članke. Poiščemo telefonske številke ambasad. Slovenske ni. Pokličemo na slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Zveni, kakor da ne vedo, da je kak problem. Rečejo, naj se ob težavah obrnemo na avstrijsko veleposlaništvo. Pokličem na italijansko ambasado, ker imam dvojno, slovensko in italijansko, državljanstvo. Povedo mi, da je najhuje v okolici Nairobija, a da so tudi v Mombasi mrtvi in naj ne hodimo ven! Strah narašča. Takoj poiščeva vodjo hotela. Pove nama, da časopisi pretiravajo. Greva še malo poležavat k bazenu pod palme. Vroče je in odločim se za skok v bazen. Med plavanjem pomislim, da bi tak bazen pri nas inšpekcija zaprla. Ampak se spet potolažim, češ saj to je Afrika. Po večerji gremo s Slovencema, ki sva ju spoznala v hotelu, na sprehod do sosednjega hotela s petimi zvezdicami, tistega za bogate turiste. Smo namreč gosti najnižje kategorije, čeprav prav kmalu spoznamo, da tudi tisti gosti, ki so plačali vsaj tisoč evrov višjo ceno kot mi, nimajo nič boljše ponudbe, razen klime v sobi. Ravno tako imajo umazane brisače, natrgane rjuhe, voda včasih teče, včasih ne ... Morda se nimam kaj pritoževati, pomislim, simpatični Splitčanki, ki ju tam spoznava in ki sta plačali luksuzno kategorijo, nama povesta, da sta se pritožili in vodja jima je rekel: »Spiš lahko v grmovju«. V hotelu z užitkom izpraznimo steklenici odličnega južnoafriškega vina. Pogovor steče bolj sproščeno. A sproščenost ne traja dolgo. Presedemo se v drug lokal ob morju. Prekrasno razpoloženje. Peščena plaža, palme, zvezde. Pride natakar in nas pozdravi z običajnim: »Jumbo, jumbo!« Spet izberemo južnoafriško vino. Med najcenejšimi na seznamu vin, za nekaj pod 40 evri. Natakar prinese vino in se muči z odpiranjem, bil je živčen. Vprašam ga, kakšna je situacija zunaj. Z resnim in žalostnim glasom reče: »Slaba, zelo slaba.« Ura je pozna, lokal bi že moral biti zaprt. On bi že moral biti doma pri družini, a ne more ven! Od včeraj spi v hotelu.