Slikar Marjan Gumilar (rojen je leta 1956 v Murski Soboti) je študiral pri Gustavu Gnamušu in Andreju Jemcu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in diplomiral leta 1985, kasneje pa se je večkrat, mdr. s štipendijo nagradnega sklada Zorana Mušiča, izpopolnjeval v Parizu. Njegovo ustvarjanje je doslej prešlo več razvojnih etap, v središču njegovega dela pa je raziskovanje možnosti abstrakcije z izhodišči v krajini, ki ga je afirmiralo za enega najkvalitetnejših avtorjev, ki so zaznamovali slikarstvo v času, ko se je le-to zaradi interdisciplinarnosti in novih medijev znašlo sredi debat o svojem položaju. V letih 1985/86 je ustvarjal v sivo-modrem izrazu, v delih iz let 1987/89 je prvotni pristop zamenjal s kolažiranjem površine z uporabo poslikanih krp, od leta 1989 oziroma cikla Anatomija barve pa ponovno uporablja oljnato tehniko. V zgodnjih devetdesetih ni ustvarjal v ciklih; v tem času je minimaliziral izrazna sredstva in ustvarjal v črno-belem kontrastu ter uporabljal komplementaren odnos med rdečo in zeleno barvo. Samostojno razstavlja razmeroma redko (prvič je nastopil leta 1987 v Mestni galeriji Ljubljana), njegova dela pa so pogosteje prisotna na selekcioniranih projektih, pravkar, še do 15. 2., recimo na projektu Abstraktno slikarstvo od Zorana Mušiča do Ota Rimeleja Andreja Medveda v koprski Galeriji Loža. Samostojno je v zadnjih sezonah razstavljal leta 1999 v mariborski Galeriji Žula 2, kjer je prvič predstavil cikel Horizontalni premiki, v katerem je ohranil navezanost na izhodišče v krajini, v formalnem smislu pa iskal idealne pozicije horizonta. Zatem je leta 2000 z deli iz tega cikla nastopil še na razstavi Sistem in eksistenca v ljubljanski Equrni, kasneje pa je novejša platna, ki so kazala odmik od Horizontalnih premikov, razstavil v Mestni galeriji Piran. Predlani je z nastopom v ribniški Miklovi hiši prvič pokazal figuralna dela, serijo intimnih risb s svinčnikom, ki jih je ustvaril med dvomesečnim bivanjem v pariškem Cité internationale des Arts, na tokratni razstavi dvanajstih najnovejših slik, pretežno velikih, galerijskih dimenzij, pa napovedujejo njegovo vrnitev k abstrakciji, k slikarstvu, ki - kot pravi v katalogu Brane Kovič - po različnih fazah in ciklih, v katerih je slikar obravnaval bolj ali manj specifične probleme, nakazuje njegovo "obdobje sinteze". Gumilarjeve podobe ostajajo v bistvu organske in ohranjajo stik z zemeljskim, telesnim, a na sublimiran način, kot pulziranje snovi in vibriranje barvnih plasti. Predstavljajo organizem, s katerim gledalec vstopa v intenziven dialog; slikarjev koncept namreč izhaja iz predpostavke povratnega pogleda: ko gledalec gleda sliko, tudi ta gleda njega. V. U.