Nisem strokovnjak, a se ne razlikujem od večine. Nogomet je v srcu vedno številka ena. Zato ker ni šport, temveč igra. Igra, v kateri se uresničuje biblijsko dejstvo, da David premaguje Goljata. V športu, kjer velja pravilo, hitreje, močneje in višje, je to nemogoče. V igri pač. Čeprav odločata tudi hitrost in moč. Ob igralski inteligenci. Zgodba je lahko zanimiva. Ker zgovorno dokazuje nadarjenost. O nadarjenosti za prepoznavanje vrednosti. Zgodilo se je dvakrat. V samo dveh pogovorih in dveh ocenah. »Kdo je ta črnolasec?« sem leta 1994 v La Valleti na Malti spraševal Primoža Gliho, takrat enega glavnih zvezdnikov slovenskega nogometa. Na turnirju. Na prvem turnirju po osamosvojitvi države, na katerem je nastopila slovenska reprezentanca. »To je naš najboljši igralec,« mi je odgovoril in sprožil salvo smeha. Sarkastičnega, jasno. Črnolasec je bil Zlatko Zahovič. Glihova ocena je bila iskrena. Na prvo žogo. Po treh tekmah in zmagi na turnirju. Proti Gruziji je bil strelec za zmago z 1:0 ravno Gliha, Zahovič je nosil številko 8. Druga tekma s Tunizijo se je končala z 2:2, Zahovič je nosil številko 9 in igral do 75. minute, ko ga je zamenjal Mladen Rudonja. Proti Malti je bilo 1:0, spet je zabil Gliha. Pogovor je bil nočni. In da, takrat je igral še Srečko Katanec. Zgodbe sem se spomnil nekaj let pozneje. Potem ko je Zahovič začel zabijati v dresu Porta v ligi prvakov in postal prvi junak slovenske nogometne pravljice. »To je naš najboljši igralec.« Ocena me ni prepričala. Zato ker igra takrat 23-letnega člana Guimaresa ni delovala v slogu »našega najboljšega igralca«. A saj veste, potem je bilo veliko tistih, ki so že takrat vedeli. Toda nihče tega ni povedal na glas. Dokler niso začeli padati zadetki. Zgodilo se mi je zadnjič v življenju. Nikoli pozneje nisem igralca ocenil na prvo žogo, čeprav so me nogometni in predvsem rokometni trenerji prepričevali, da je nekdo dober in drug slab, da bo nekdo vrhunski in da bo tretji povprečen igralec. Običajno so pozneje hitro pozabili svoje ocene. Zakaj vrnitev v prihodnost? Zaradi Etiena Velikonje. Spet po naključju, ki pa danes ni več naključje. Ali pač. A zgodba je zanimiva. Zanimive zgodbe se vedno ponavljajo. Po naključju. Pred štirimi leti. Na tekmi prve mladinske lige med pravo Olimpijo in Gorico. V kletki v Šiški. »Ta dečko je lahko vrhunski napadalec,« je Gliha s prstom pokazal na dolgolasega temnolasca v dresu Gorice. V gruči nadobudnih nogometašev. Podoba je ostala v spominu. Tako kot besede. Besede, ki so v zadnjih tednih meso postale. Dolgolasi temnolasec je bil danes 20-letni Etien Velikonja. Dober nos, občutek ali zgolj sreča? Presodite sami. Jaz sem že. Enkrat je lahko naključje, dvakrat težko, a popolna potrditev bo prišla v prihodnosti. Če se bo napoved dokončno uresničila. Velikonja je zdaj zgolj na pravi poti. Gliha ravno tako. Ocena ljubitelja pač, ki je lahko tudi subjektivna. A vendarle...