J. COLETTE: Zdi se mi, da se v današnji razpravavi prepogosto lotevamo določenih filozofskih problemov, kot da jih je mogoče obravnavati v okviru vojaškega izrazoslovja poraza ali zmage oziroma ekonomije, ko govori o posojilu in dediščini. Zdi se mi, da tako kot vsak genij tudi Kierkegaard ni nikogaršnji in pripada vsem. Kajti, je korektiv in te vedno potrebujemo. Imel pa bi še dve pripombi. Tako gospod Lévinas kot častiti Rahula sta namignila, da s teološkega stališča pravzaprav ne iščemo teoretičnih rešitev in da razodetje ni dopolnilo védenja; ni neka popolna resnica, ki je človeku ponujena v last, in tudi ne absolutna nespoznatnost, ker, pravi Kierkegaard v svojem Dnevniku, če bi Bog ostal popolnoma nespoznaten, bi bil najskrajnejši ironik. Toda ta možnost je izginila, kajti pojavila se je neka druga, možnost pohujša-nja. Obstaja torej znamenje, mnogo znamenj, ki jih je treba razvozlati. Vendar so dvoumna, zato je dovolj že omeniti, kaj pravi Kierkegaard o čudežu v svojih Vajah v krščanstvu iz leta 1850. Obstajajo tri stvari, o katerih v teh dneh nismo prav veliko govorili, pa čeprav predstavljajo eksistencialne resničnosti. Prva je trpljenje, druga je božja beseda in tretja humor; pri Kierkegaardu so to tri ključne kategorije. Naj se zgodi s stališča razvoja kolektivizma kar koli, menim, da bo trpljenje ostalo nespremenljivo dejstvo; naj se zgodi s stališča socializacije, ki je večinoma zaželena, kar koli, božja beseda bo ostala beseda, ki spremlja slehernega človeka na njegovi poti, ker nagovarja vsakega človeka, in to besedo je treba tolmačiti, ker je najprej sprejeta v veri. Mislim, da smo zelo malo govorili tudi o humorju in najbrž bi gospod Thulstrup lahko spregovoril o tem z večjo pristojnostjo kot jaz. Humor in ironija sta nedvomno stvari, ki smo ju na našem srečanju pogrešali. S teološkega stališča bi gospodu Lévinasu odgovoril, da razodetja niso nekaj, kar pride kot zasledovanje resnice, temveč da obstaja v Pripisu cela vrsta opredelitev, ki jih bom na hitro formuliral. Resnično religioznost se prepozna v skriti notranjosti, vsepričujočnost Boga v nevidnosti, razodetje v skrivnostnem, religiozno paradigmo v nepravilnosti. Razodetje se prepozna v skrivnostnem, ker se eksistenčno najvišja resnoba religioznega življenja prepozna v šali. Lahko bi si mislili, da gre za celo vrsto šal, toda lahko jih je ustvaril le človek, ki se je jasno zavedal, da je živo bitje, in ne neki čisti um, ki išče razodetje v teoretičnem smislu. Vedel je, da če je po svoji eksistenci moral biti korektor, kot je bil Sokrat obad za Atence, je bil to zato, ker je slišal besedo, ki ga je motila in ki se je ni mogel znebiti. In zdi se mi, da danes tako za verne kot za neverne obstaja ta beseda, ki nam vsem odzvanja v ušesih in ki se je ne moremo znebiti. To je dejstvo, to je dogodek; vpričo njega smo vsi, kar koli se zgodi, privedeni v notranjost in ne verjamem, da bi se sploh lahko pojavila filozofija strukturalističnega tipa, ki bi nevtralizirala človekovo potrebo in sposobnost, da vstopa vase in zasliši besedo, ki se ga dotika.