Jeseni 1999 so kriminalisti zaznali, da je Obalo preplavil nov val mamil, sedež dobaviteljev pa naj bi bil v Ljubljani. Aprila leta 2000 so po dolgotrajni preiskavi aretirali kar štiriindvajset osumljencev, s čimer naj bi pretrgali pomembno mrežo preprodajalcev mamil; med njimi se je znašel tudi Nikolić. Osemnajst jih je marca naslednje leto sedlo na zatožno klop koprskega sodišča, že na začetku sojenja pa se je izkazalo, da dokazi slonijo na dokaj trhlih temeljih. Nekaj znanih imen med obtoženci je sicer nakazovalo, da so bili kriminalisti na pravi poti, toda zadnjo besedo ima vselej sodišče. Zoran Nikolić je prišel na prostost po enajstih mesecih pripora, njegovo ime med soobtoženci pa ni zbujalo pozornosti; če je sploh imel kakšno vlogo v domnevni kriminalni združbi, je veljal za majhno, nepomembno ribo. Znano je, da so dokazi temeljili na tajnih prisluhih, in Zoranovo ime je bilo na obtožnici bojda prav zaradi telefonskih pogovorov z nekaterimi osumljenci.