Še vedno se počutim kot obiskovalec, kljub temu, da že skoraj osem let več časa prebijem v Ljubljani kot pa v svojem rojstnem kraju. Zdaj sem spet prav tu, ravnokar sem prišel. Na železniški postaji sem vstopil na avtobus. Edini sem plačal vozovnico z gotovino. Avtobus je odpeljal, preletel sem množico žalostnih pogledov. Prva postaja, Zavod za zaposlovanje. Nihče ni izstopil. Naslednja postaja, Industrijski muzej. Spet ni izstopil nihče. Postaja Počitniška ulica, izstopila je zelo stara gospa. Počasi se mi odvija film, a ne le zaradi teh nenavadnih imen postaj, ampak tudi zaradi zvoka. Med polurno vožnjo ni nihče spregovoril nemško! Slišal sem turščino, arabščino, španščino - ne pa nemščine! In to v mojem rojstnem kraju, ki nima niti pol toliko prebivalcev kot Ljubljana. V avtobusih v Ljubljani sem v desetih letih morda slišal govoriti nemško dva človeka.