Ko bi le lahko moj dedek, ki je celo življenje lovil na ročno izdelane žlice, videl vsaj delček palete umetnih vab, ki je na razpolago sodobnim ribičem, bi bil verjetno zelo ljubosumen. Ne glede na to razliko so se ščuke na enak način lovile tudi v njegovih časih. Le nekaj malenkosti se je spremenilo. Predvsem so drugačne struktura in kakovost voda, nato pritisk ribičev, ki je iz dneva v dan večji, industrija pa je ˝odkrila˝ ribiški pribor, tako da stalno izdeluje nove vabe, bolj ali manj različnih oblik in barv, kot po kakšnem hitrem, neskončnem tekočem traku. Zaradi teh stvari zadnje čase, ko lovim ščuko dajem nepoučenim opazovalcem vtis, kot da pakiram za selitev. Neskončno število umetnih vab je vedno nabasano v velike škatle, ki so zapolnjene vse do zadnje pregrade. Ne jemljem jih s seboj le za rezervo, ampak mnoge uporabim po že v naprej načrtovanem zaporedju, da bi prisilil kakšno ščuko, da se preda. Na vseh vodah, kjer je dovoljen ribolov na vlek, začnem ravno s to metodo. Ko pridem do mesta, ki obeta, pa naj bo to podvodni breg ali polje lokvanja, pogosto menjam vabe in tako iščem tip, barvo in akcijo, ki ribo najbolj izzovejo. Niti malo mi ni težko vsake 3-4 minute zamenjati vabo na karabinčku, vsako obetajočo lokacijo pa obvezno obdelam tudi z nekaj natančnimi meti na različna mesta. Nekateri bodo rekli, da s tolikšnim menjavanjem zapravim preveč časa v ˝boksu˝ in da bi mi šlo bolje, če bi več časa efektivno lovil. Moje izkušnje pa mi pravijo, da niso redki dnevi, ko roparice napadajo le eno vabo, ki jo jaz poskušam najti. Seveda lahko ure in ure mečemo vabo, ki nam je na zadnjem ribolovu prinesla največ uspeha, toda jaz sem se naučil, da imam s spreminjanjem ˝preiskovalnega˝ pristopa idealne možnosti, da najdem novo, ki bo ta dan bolj lovna. Seveda je pri takem iskanju zelo majhen korak od uspeha do neuspeha, saj ne moremo vedeti ali ščuke neko vabo ignorirajo, ker so jo spregledale, ali zato, ker jim deluje drugače kot najlažji naravni plen s katerim se v tem trenutku hranijo. Ne moremo biti prepričani niti kako bo reagirala na spremembo temperature vode ali njeno kalnost. Zaradi tega nisem presenečen, ko se mi zgodi, da roparice ves dan napadajo le en model šeda, včasih celo samo v eni barvi, vse ostale, ki pa so meni zelo podobnega videza, pa ignorirajo, do te mere, da dokler lovim na njih pomislim, da ni ničesar živečega kilometre naokoli. V vsakem primeru pa, ko mi prime prva riba najprej zamenjam več vab enakega tipa in velikosti v različnih barvah. Včasih je to dovolj, da najdem dobitno kombinacijo za ta dan. Ta stvar pa je dodatno zakomplicirana z dejstvom, da so včasih lahko odločilni objektivno majhni odtenki, kot opaznost očesa, barva in velikost bleščic, zvok ropotuljice ali dodani vonj. Seveda pa je eden od najpomembnejših faktorjev uspeha globina kjer se riba prehranjuje, zato pri ribolovu na silikonske vabe vedno eksperimentiram tudi s težo svinčenih glav. Ena vaba je lahko najatraktivnejša nekaj ur, cel dan ali pa (zelo redko) v času več zapo-