Proti celotnemu sklepu se pritožujeta predlagatelja po pooblaščencu. Na prvem mestu pritožba poudarja, da je za vso zahtevano odškodnino podlaga Zakon o urejanju prostora in se zato, kot je to v tem zakonu predvideno, o odškodnini odloča v nepravdnem postopku. Nesporno je namreč, da tožnikoma odškodnina pripada, vprašanje je le kakšna in koliko. V zvezi z odločitvijo pod točko 1, torej o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti preostalih nepremičnin v zvezi s katerim sodišče navaja, da bi predlagateljema šla le, če bi razlaščene nepremičnine razlaščencu predstavljale osnovna sredstva za opravljanje poklicne ali kmetijske dejavnosti, pritožba opozarja, da sta prav to predlagatelja trdila in obrazlagala pod točko VI predloga. Do izgradnje stanovanjske hiše je prišlo zaradi odločitve o postavitvi obrtne cone na tem območju, na odvzetem zemljišču pa je bila v načrtu postavitev delavnice za mizarsko dejavnost. Postopki za postavitev delavnice so se tudi pričeli, vendar je bila kasneje zaradi izgradnje mejnega prehoda predlagateljema odvzeta možnost opravljanja dejavnosti, ki jo je v okviru predlagateljevega podjetništva nameraval pričeti opravljati njegov sin. Prišlo je tudi do nemožnosti oddaje v najem zemljišča za postavitev reklamnih panojev, za katere je bila pogodba že podpisana. Sodišče pa v zvezi s tem sploh ni raziskovalo dejanskega stanja in pri odločitvi ni upoštevalo vseh pomembnih okoliščin. Nova ureditev v bližini stanovanjske hiše ne omogoča enakovredne funkcionalnosti zemljišča in se ne more primerjati s prejšnjim stanjem. Funkcionalnost zemljišč se je okrnila, saj nadomestna zemljišča ne omogočajo dostopa do ceste na enak način kot prejšnja in so komunalno neopremljena. Zato se tudi gostinska in menjalniška dejavnost ne more več opravljati na tem zemljišču, opravljanje mizarske dejavnosti pa odpade, ker je F.Š. že v pokoju. Življenjski načrti so se mu torej v celoti porušili. Izvedenec I.P. je v svoji cenitvi stanja pred izgradnjo mejnega prehoda in po njem ocenil, da je zaradi umestitve v prostor vrednost nepremičnine občutneje zmanjšana. V zvezi z odločitvijo o izgubljenem dobičku pritožba opozarja, da je sodišče razlagalo Zakon o urejanju prostora le za tiste odškodnine, za katere to zakon izrecno določa. Dejansko pa zakon govori le o odškodnini in nato podrobneje ureja nekaj njenih oblik. Nobene odškodnine pa ne izključuje, zato ni res, da lahko sodišče obravnava le tiste, ki so v navedenem zakonu urejene podrobneje. Glede zakoličbe mej pritožba opozarja, da bi jo sodišče moralo odrediti, saj gre za prikaz mej nadomestnega zemljišča, ki ga je potrebno izvesti na stroške razlastitvenega upravičenca. Glede odškodnine za parceli št. 490/1 in 490/2 predlagatelja poudarjata, da sta parceli nastali iz parcele št. 490 v izmeri 709 m², da je bila druga parcela razlaščena šele kasneje na njihovo izrecno zahtevo ter da je bilo na ustni obravnavi na Upravni enoti I.B. ugotovljeno, da o odškodnini za navedeni parceli še ni bilo sporazuma. Za parcelo št. 490/2 je bila s strani nasprotne udeleženke tudi ponujena denarna odškodnina. Glede parcele št. 490/1 pritožba še navaja, da v času, ko naj bi bila s sporazumom dosežena odškodnina zanjo, to zemljišče sploh še ni bilo razlaščeno, zato o njem ni mogla biti pravnoveljavno sklenjena pogodba o odškodnini. Glede razlike v vrednosti med razlaščenimi in nadomestnimi zemljišči pritožba opozarja, da ne drži, da je bilo ob sklepanju pogodb za nadomestna zemljišča dogovorjena povrnitev zemljišča meter za meter. Predlagatelja sta namreč ves čas vztrajala, da se iz pogodb izključi določilo o celotnem poplačilu odvzetih zemljišč, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi izvedlo predlagane dokaze. Ne gre za nejasnost pogodbenih določil kot meni prvostopenjsko sodišče, le-to bi moralo ugotoviti le, ali vrednost nadomestnih zemljišč predstavlja celotno odmeno za odvzeta zemljišča ali ne. Sicer pa postopek pridobitve nadomestnih zemljišč niti ni bil zaključen, saj pogodba, ki se nanaša na parcelo št. 3321/1 ni bila realizirana. Predlagatelja imata vtis, da sta bila ves čas zavajana in namerno vodena do brezpogojne oddaje razlaščenih parcel. Zato zahtevata tudi odškodnino v obliki zamudnih obresti za čas od pričetkov postopkov razlastitve do danes. To utemeljujeta tudi z dejstvom, da sta že od vsega začetka zahtevala nadomestna zemljišča z dostopom do ceste. Pritožujeta se tudi glede odločitve o pravdnih stroških, saj menita, da je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške nepravilna, ker stroški postopka nastajajo izključno zaradi nepravilno izpeljanih postopkov pri razlastitvi nepremičnin predlagateljev.