Krepitev civilizacijske identitete nastopi med udeleženci vojne na prelomnici iz različnih civilizacij, vendar je bila še posebno prepričljiva med muslimani. Vojna na prelomnici ima lahko svoje korenine v družinskih, rodovnih ali plemenskih konfliktih, toda ker imajo identitete v muslimanskem svetu obliko črke U, skušajo muslimanski udeleženci, ko se spopad nadaljuje, svojo identiteto hitro razširiti in vplivati na ves islam, kar so storili celo protifundamentalistični sekularisti, kakor je Sadam Husein. Neki zahodnjak je dejal, da je azerbajdžanska vlada podobno izigrala "islamsko karto.". V Tadžikistanu, v vojni, ki se je začela kot notranji regionalni konflikt, so uporniki svoj cilj vedno bolj enačili s ciljem islama. V vojnah v devetnajstem stoletju med severnokavkaškimi ljudstvi in Rusi se je muslimanski voditelj Šamil razglasil za islamista in združil ducate etničnih in jezikovnih skupin "na podlagi islama in upora proti ruskemu osvajanju.". V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je Dudajev izkoristil islamski preporod, ki je na Kavkazu potekal v osemdesetih letih, da je izvajal podobno strategijo. Podpirali so ga muslimanski duhovniki in islamistične stranke, kot predsednik je prisegel na Koranu (tako kakor je Jelcina blagoslovil pravoslavni patriarh) in leta 1994 predlagal, da Čečenija postane islamska država, v kateri vlada šarija. Čečenski vojaki so nosili zelene rute, "okrašene z besedo 'Gavazat', sveta vojna v čečenščini" in kričali "Alah akbar,", ko so se odpravljali v bitko.5 Na podoben način se je samodefinicija kašmirskih muslimanov pomaknila od dveh možnosti -- ali regionalne identitete, ki je zajemala muslimane, hinduiste in budiste, ali identifikacije z indijskim sekularizmom -- do tretje identitete, ki odraža "vzpon muslimanskega nacionalizma v Kašmirju in širjenje nadnacionalnih islamskih fundamentalističnih vrednot, zaradi česar so se kašmirski muslimani začeli čutiti kot del islamskega Pakistana in islamskega sveta.". Vstajo leta 1989 proti Indiji je prvotno vodila "sorazmerno sekularna" organizacija, ki jo je podpirala pakistanska vlada. Paokistansko podporo so potem prenesli na islamske fundamentalistične skupine, ki so prevladale. Med temi skupinami so bili "trdi uporniki,", ki so nameravali "nadaljevati džihad, ne glede na upanje in izid.". Neki drugi opazovalec je poročal: "Nacionalistična čustva so stopnjevale verske razlike; globalni vzpon islamske bojevitosti je vlil pogum kašmirskim upornikom in spodjedel kašmirsko tradicijo hinduistično-muslimanske strpnosti."6