Tudi sicer je tedanja jugoslovanska zunanja politika do Zahodne Nemčije rahljala napetosti. V predhodniku Našega časa, Velenjskem rudarju, najdemo članke iz petdesetih let prejšnjega stoletja, o obiskih velenjskih rudarjev in organizacij pri zahodnonemških kolegih in obratno. Poleti leta 1954 so člani velenjskega rudarskega kolektiva odpotovali na Bavarsko, kjer so se kot gostje sindikalne organizacije lahko seznanili z uspehi, življenjskim standardom in delom nemških rudarjev. Popotniki so po nemški deželi srečevali brezkončne kolone avtomobilov in motoristov, in kakor je ugotavljal pisec članka, je to „tipična slika industrijsko močno razvite države. Brez dvoma bi bilo lepo in dobro, da bi tudi naši delovni ljudje zmogli nekaj takšnega, samo ne na račun slabše prehrane“. Še številnejši so prispevki o obisku velenjskih rudarjev v Avstriji. Času primeren je naslednji zapis: „V glavnem so rudniki precej mehanizirani in to v zadnjem času, ko jim pomaga reševati veliko gospodarsko stisko Maršalov plan. Povsod smo opažali to pomoč, katera pa od Avstrijcev zahteva vsekakor gospodarsko odvisnost. Ob tej priliki smo se s hvaležnostjo spomnili naše svobodne in neodvisne domovine in na to, da lahko gledamo vsakomur jasno in vedro v oči“. V tujino pa niso potovali le rudarji in predstavniki rudarskih organizacij. Vtise s svoje tritedenske kolonije v Avstriji je strnil srečni dijak v članku, ki ga je naslovil: »Živio Tito“, tako so nas pozdravljali v Avstriji«. Kot piše, nikoli ne bo pozabil lepih dni kopanja in vožnje s čolni po jezeru, dobre hrane in prijaznih Avstrijcev. Najlepše pa je bilo, ko so se z avtobusom odpravili na izlet po Koroški in fant si je obisk Celovca zapomnil po množici trgovin, ki jih je tam videl. Tudi sicer so jugoslovanski otroci večkrat preživljali počitnice na drugi strani meje. Avstrijski novinar, ki je hodil po Jugoslaviji kot nemški vojak, je napisal v graškem listu ves navdušen o naših otrocih, ki so bili na počitnicah v Avstriji. „Bilo je v julijskih dneh leta 1943. Vroče in neizprosno je žgalo sonce na kolono, ki je stopala po neki zmehčani, asfaltirani cesti Jugoslavije. Iz marsikaterega okna redkih hiš je strmelo dvoje prestrašenih otroških oči, čakalo prihajajočo vojsko in ji sledilo, dokler se ni izgubilo v daljavi. Žene so svojo radovednost premagale, a možje ... mož ni bilo, bilo so pred nami, ali za nami ali nekje v kraških gorah Jugoslavije. Toda tiste otroške oči, so bile vedno pred nami in se zajedale v naše potne obraze, v naše uniforme, v naše orožje. ... Devet let pozneje slišim vesel otroški živžav. Otroci iz Jugoslavije, bolje rečeno iz Slovenije, preživljajo počitnice pri nas v Avstriji. Večina se jih je že spoprijateljila z avstrijskimi taborniki „Rdečimi Sokoli“. Sicer pa je otroški jezik mednaroden.“