"Odkrito povedano - tega ne vem. Lahko pa povem, kako je čutiti tisto iskro, ko sam zase ugotoviš, kaj je najboljše. To se zgodi takrat, ko po vseh mukah, naprezanjih in iskanjih dosežeš mir. To je ta trenutek. Ta iskra. Ki se nikdar ne zgodi v histeriji, nikoli takrat, ko rineš in rineš... (Čeprav obstajajo igralci, ki so na odru ves čas histerični in so iz tega celo naredili kariero... Slovenci pa smo to kupili!) A če se vrnem nazaj - vsaj zame je ta trenutek, ko spoznaš, da si 'ujel' lik, vselej trenutek miru. Zgodi se takrat, ko je imput vsega dela, iskanja, memoriranja teksta, obvladovanja situacije in tako naprej, dovolj močan. Vsaj pri meni. Skozi vse napore in iskanja se mi bolj in bolj integrira slika o liku in ko se to dogaja - jasnejša ko postaja, bolj sem miren. In potem igram brez napora. Ko ne 'švicam' več - takrat vem, da zadeva štima... Pa ne mislim 'švicanja' zaradi reflektorjev ali zato, ker igraš v commediji dell'arte in ves čas skačeš po odru. Gre za tisto potenje, ki nastane, kadar ne slediš svojemu tonusu. Ko ne delaš tako, kot ti on narekuje. Kajti beseda, način interpretacije je zmeraj rezultat tistega normalnega tonusa, v katerem se neki lik nahaja. Ko pa ga ti posiljuješ z nekim svojim, rekel bom 'premierskim' tonusom, si - po domače povedano - šel po riti k maši. Tako je mnogokrat na kakšnih festivalih, kjer igralci igrajo za nagrade. Lahko rečem v tretji osebi, ker sam tega resnično nikdar nisem počel! Jaz si rečem: Novak, bodi toliko pameten in raje kaj nazaj vzemi, kot da bi pritisnil - ker boš sicer šel po riti k maši! V takšni situaciji je treba je biti pameten."