te metamorfoze se pojavi vprašanje, ali je to še vedno isti človek, se pravi, moj prijatelj. Drugič, kako naj se vedem glede na novo situacijo. Tretjič, nelagodje ustvarijo tudi interakcijski prekrški, ki jih povzročijo situacije obiska v bolnišnici in posledice nove vloge bolnika (je v pižami, neurejen, teče mu slina od zdravil), ali pa prekrški, ki jih je prijatelj storil pred odhodom v bolnišnico. Nelagodje je praviloma rezidualno in nereflektirano, deklarirani dobri nameni (glede podpore, nadaljevanja prijateljstva) pa pogosto prazni, saj se kot po naključju prav takrat, ko naj bi se prijatelja dobila, pojavijo nove obveznosti, zmanjka časa ipd. Razdiralen učinek hospitalizacije na posameznikovo omrežje je reverzibilen in večina ljudi si po prvi hospitalizaciji obnovi mrežo. Iz pogovorov z ljudmi, ki so bili velikokrat ali pa zelo dolgo hospitalizirani, pa sklepamo, da sta osamljenost in samota sčasoma čedalje večji. Institucionalizacija, napotitev v zavod, sproži podobno dramo in proces. Včasih je ta drama manj dramatična, ker je imela dolg prolog in je pravzaprav le epilog številnih dram hospitalizacije, morda za nekatere udeležence srečen konec, olajšanje, saj je stvar dokončno rešena. Dodaten element drame in procesa pa je, da ni vrnitve. Radikalno rečeno, kar se tiče socialnih stikov, je institucionalizacija enaka socialni evtanaziji. To še poglobi procese odpisovanja ljudi: Prijatelja Tone in Sandi iz Ljubljane sta me včasih obiskovala. Skupaj sva zrasla in oba zabredla. Ko je prišel, mi je prinesel superge. Prijatelja Toneta in Sandija ni bilo več na obisk, Tone je spet zabredel v droge, za Sandija pa ne vem. Oddaljeni sorodniki in prijatelji so redki obiskovalci stanovalcev v zavodih, zato je osamljenost pri povratku še večja. Človek pa se ne počuti osamljenega le po povratku iz institucije, temveč se lahko tako počuti tudi v njej. Je izoliran, ker včasih nikamor ne more ali sme, ker nima zagotovljenega spremstva, ker za vse potrebuje dovoljenje in podobno: Želim si iti v delavnice, pa ne smem, ker sem v izolaciji. To me najbolj žalosti. Na izlete nikamor ne grem, niti na zabave ne smem iti. Ne smem niti na novoletne zabave, ker so tako šefi rekli. Niti na Šmarno Goro, niti na piknik v Mostec ne smem iti. To so mi v zavodu strogo prepovedali. Ne smem iti po hišah,