A na pogreb znanca vseeno grem, za sedmino pa že ni časa. Vsi imamo poseben odnos do poslednjega »doma«. Vreme ob pogrebu si vedno razložim; če dežuje, si mislim, da še nebo joče, če je sonce, da ga ima res rado. Tudi pogrebi so različni; od tistih velikih, ko je za cvetje en voz odločno premalo, do skromnih, ko gredo za žaro le štirje s šopkom rož. Med govorniki najdeš vse mogoče; od predsednikov, direktorjev, upokojencev, gasilcev in lovcev, ki pridejo v uniformah, do borcev, ki ne pozabijo omeniti nobene ofenzive, pa tudi duhovnikov, ki govorijo o novem življenju, tam daleč nekje. Nikakor pa ne zmorem otroškega pogreba. Tu ni solz, ki bi jih lahko izlilo oko. Sicer pa se ob žari ali krsti srečajo predvsem taki, ki obljubijo, da se bodo sedaj videvali pogosteje, a se ponovno, ko se kdo poroči ali žal umre. Lepo je, če prideš tudi pozneje na grob, morda le s svečko ali cvetlico in ne le za praznik vseh duš. Pa o tej žalostni temi resnično dovolj.