Glede moje »briljantne kariere« kot nagrado za služenje državni varnosti pa moram povedati, da sem na odgovorna mesta v federaciji prišel po padcu A. Rankoviča zaradi moje liberalne politike, javnosti dela in kritike centralistične zamisli federacije. Odločen boj proti Brežnjevi doktrini omejene suverenosti, prepiri z JLA zaradi vojaškega drila v njej in visokega proračuna (slon, ki veliko poje in nič ne prispeva), podpora ustavnim amandmajem v korist republik in avtonomnih pokrajih, zagovarjanje manjšinskih pravic, še posebej albanskih na Kosovu, politika odprtih meja, geslo knjiga proti knjigi - vse to so razlogi, da so izmed takrat še živečih predsednikov vlade Jugoslavije v OZN izbrali mene v ugledni tridesetčlanski Interakcijski svet nekdanjih šefov držav in prvih ministrov. V tem IAC sem lahko od leta 1982 pod jugoslovansko zastavo, od 1990 do 1993 pa pod slovensko zastavo prispeval k razumevanju dogajanj v SFRJ in Sloveniji. Še sedem let po upokojitvi sem pomagal pri velikem dejanju slovenske osamosvojitve in tako končal svojo življenjsko politično kariero.