Ker pred prvim potopom nisem poznal terena, sem se odločil za makro objektiv. Zdelo se mi je, da bom tako še najmanj zgrešil. Nejc je včasih že kar z očmi zavijal, ko sem pripravljal svoj podvodni fotoaparat, vendar se pri tem opravilu res ne pustim motiti. Fotografa lahko vsaka neprevidnost pri pripravi drago stane. Žal sem tudi to že izkusil na svoji koži. Ko sem končno vse pripravil, sva se z Nejcem odpravila v vodo. Vstop vanjo je zelo udoben, saj vodijo do vode pod potjo ob obali stopnice, dno pa je prodnato. Pred potopom sva se z Nejcem dogovorila, da se bova v globino spustila ob levi boji, nato ob steni raziskovala podvodni svet ter se ob drugi boji vrnila v plitvino. Na začetku potopa nama je dobrodošlico zaželela ogromna jata fratrov. Morje je bilo čisto, tudi sonce je bilo v zenitu in kaj bi dal, da bi takrat imel namesto makra širokokotni objektiv. Potop sva nadaljevala do roba stene, kjer sva se počasi začela spuščati. Tik pod robom sva opazila večjo luknjo. Ko sva se ji približala, so iz nje švignile tri precej velike ribe. Presenečen nad njihovo velikostjo sem kar obnemel. Pa so se kmalu vrnile, saj jim ta luknja očitno zelo ustreza. Zdaj sem prepoznal brancine, ki so zvedavo opazovali svetlobo podvodne svetilke. Sledilo je potrpežljivo čakanje na pravi trenutek za portretiranje, kar je, kakor je običajno, trajalo kar nekaj časa. Potem sva potop nadaljevala ob steni do prve police, ki je približno 25 metrov globoko. V steni sva opazila kar nekaj škarpočev, ki so lenobno poležavali v zavetju manjših lukenj, včasih tudi na njihovem stropu. Tudi golih polžev je bilo kar nekaj, še največ belopikastih in velikih perjaničarjev. Ob steni ambient poživi nekaj manjših rumenih gorgonij. V jeklenkah sva imela še kar nekaj zraka, toda kljub temu sva se odločila, da se vrneva v plitvino. Ob steni namreč ni bilo prav veliko rib, ob pogledu proti površju pa se mi je nekajkrat zazdelo, da sem opazil večje jate rib. Potop sva zato nadaljevala v plitvini in odločitev je bila pravilna. Na robu stene so nama dobrodošlico zopet pripravili številni fratri, sledile pa so jim zelo zvedave in neplašne orade, ki so se mi povsem približale. Samotni arbun se je zadrževal tik nad dnom, po katerem so nedaleč stran z veliko vnemo kopale trlje. V upanju, da bodo našle hrano, so jih med njihovim zavzetim kopanjem po pesku opazovale številne ribe, predvsem knezi, in čakale na svoj trenutek. Zopet se nama je približala skupina brancinov. Ti so bili manj plašni in so se mi približali na doseg roke. Če bi le imel takrat kaj pri sebi, bi mi zagotovo jedli z roke. Ne vem, kaj jih je tako privlačilo. Zagotovo ne jaz, bolj verjetno jih je pritegnil njihov odsev na površini fotoaparata. Zdelo se mi je, kot da zelo ljubosumno čuvajo svoj teritorij pred drugimi vsiljivimi brancini. Treba se je bilo le umiriti in zopet potrpežljivo čakati.