Predstavnik študentov, ki se pogaja z vlado, ta pa ima jajca, mi je ondan ob študentskih protestih v Ljubljani rekel prijatelj. No, sam sem o tem, kaj se ob obljubljenih davčnih reformah dogaja med študenti in vlado, nekoliko drugačnega mnenja. To, da so pred našo generacijo vse slabši časi, mi bo pritrdila večina, morda le tisti ekonomisti ne, ki imajo dobre službe in honorarje in ki pripravljajo reforme, vse večje število brezposelnih pa se prav gotovo strinja. Davčne reforme in ostali zakoni, ki jih pripravljajo, bodo vlekli denar iz naših žepov, študentje, ki so delali preko študentskih servisov ali pa kar na črno, pa so doslej živeli kar dobro. Zdaj jih je zabolel predvideni davek na njihovo delo in to, da ne bi več mogli delati vse dni v mesecu, letu, dveh, treh, štirih … Ti študentje pa še danes ne razumejo (nočejo razumeti!), kakšno uslugo s svojim delom delajo delodajalcem, ki so jih kot cenejšo (beri: manj obdavčeno) delovno silo pograbili z obema rokama. Študentsko delo se je že tako razpaslo, da podjetja sploh ne zaposlujejo več novih delavcev (zato brezposelnost), ampak le še študente, ki potem »študirajo« in »študirajo« in »študirajo« oziroma nosijo delodajalcem mesece in leta študentske napotnice, preko katerih jim izplačujejo honorarje, delajo pa tako, kot bi bili redno zaposleni delavci. Tudi študentski servisi niso bili pri svojem delu vedno tako nedolžni, kot se delajo. Marsikaj je bilo nezakonito, od provizij za študentsko delo pa so srečneži krasno živeli in si delili visoke plače. Najhuje pa je to, da brezposelni že leta močno čutijo konkurenčno delo študentov, ki pri vsakem posamezniku ne traja le nekaj dni ali morda dober teden, ampak se vleče v nedogled. Študentje brezposelnim namreč dobesedno odžirajo kruh, pa čeprav imajo ti družine, velika večina študentov pa ne. Delodajalec se pač odloči za najcenejšega oziroma najmanj obdavčenega ponudnika – in brezposelni, ki so mu nič krivemu ukinili delovno mesto ali pa kar celo podjetje, ostane na zavodu za zaposlovanje, manj redno zaposlenih pa pomeni tudi manj denarja za pokojnine in še kaj bi se našlo. Res je, vse skupaj je neke vrste začarani krog, saj je študij pri nas neke vrste klic na pomoč, klic v strahu pred brezposelnostjo, še posebej, če ga plača država. A na žalost so minili časi, ko je lahko vsakdo molzel. Še kravo je treba najprej nakrmiti, šele nato pride na vrsto molža. Danes pa bi vsi le molzli. Nekaj si morajo študentje zapomniti: če davkoplačevalcem vse obljubljene reforme in novi zakoni ne bodo prizanesli, se tudi njim ne bo dobro godilo. Škoda, da se z vlado sploh pogajajo.Zlatko iz Slovenj Gradca