Teorija zarote. Razen Spomenke Hribar, ki sicer v politiki ne pomeni več kaj prida, je pa vedno bila velika nasprotnica teze, da je svet voden po zaroti in da je zarota tisti mehanizem, ki je preodločno posegel v slovensko demokracijo. V nedeljo je na nacionalni televiziji v najbolj gledanem terminu razvila povsem nasprotno tezo, da je v Sloveniji prišel čas nevarne zarote, ki jo vodi Janez Janša. Ta je nevaren trgovec z orožjem in ni izključeno, da jo utegnejo »ubiti«, vendar se bo potem natančno vedelo, kdo je to storil. Dogodek sam po sebi ne bi bil vreden pozornosti, zaradi njene hude preganjavice pa je bržkone dobro pokazal stanje duha v krogih blizu Zdenka Roterja in Milana Kučana. Razsulo v LDS, ezoteričnost predsednika Drnovška in nova teorija zarote za ideološkimi okopi, to je stanje duha na nekdanji virtualni levici, ki jo druži zgolj eno dejstvo: vsi skupaj iracionalno sovražijo – Janeza Janšo. Več analitikov pri nas bi bržčas znalo pojasniti, od kod taka uniformna produkcija skupnega sovražnika, toda ta trenutek sovražnost do njega ne spreminja dejstva, da je premier in da se mu je dobro obrestovalo več kakor desetletno čakanje na oblast. Zato pa iracionalna produkcija sovraštva vpliva na splošno podobo slovenske demokracije, saj opozicija vladi daje možnost, da si morebitne napake na področju vladavine prava v javnem mnenju lahko prepolira z izgovorom, da so napake zgolj z opozicijskimi kremplji narejene praske na fasadi demokracije. Ob ezoteričnem predsedniku države, preganjavičnih sovražnikih Janše in radikalno razpadajoči LDS taka razlaga brez težave javno deluje, hkrati pa se seveda povečuje nevarnost zdrsa demokracije iz liberalnega v neliberalni tip. Logika koledovanja na oblasti, ki je bilo in je še značilno za Drnovškov tip vladanja, se je namreč dodobra izčrpala, tako tudi logika blokovskih koalicij, ki so se napajale iz pridobitev kulturnega boja in vodene propagande. Naloga opozicije je, da zagotovi pogoje, da Janševa oblast ne bo mogla ponoviti niti Drnovškove niti Kučanove formule. Način, ki ga uporablja zdaj, vzbuja sum, da opozicija novi oblasti ponuja stare formule vladanja. Če bi opozicija na volitvah prihodnje leto Janšo skušala premagati s tako formulo, bi se politika večno vrtela v začaranem krogu, ob katerem bi bile politično neartikulirane oblike populizma povsem logičen in legitimen odgovor.