redvsem se to kaže pri obsodbi morilskega početja posameznikov ali skupin v obdobju vojne in v povojnem času. Civilizacijska raven je v svoji evoluciji stremela k čedalje večji zavesti človeka, da je zločin nekaj, kar je treba obsoditi in vnesti v zavest občutek odpora do te zle manifestacije človekove slabe strani obnašanja do nasprotnika. Kar je v miselnosti zahodne demokratične družbe zaznano kot nekaj skrajno negativnega, je prav nasilen odvzem življenja človeku ne glede na motiv, zato ima tak dogodek globok negativni odmev v podzavesti, ki se izraža kot nekaj nesprejemljivega in vse obsodbe vrednega. NE UBIJAJ je za civilizirano družbo zapoved, ki presega verska čustva ter druge zapovedi nravstvene vsebine. Zakoreninjena je kot najgloblji psihološki postulat v podzavesti posameznika in vzbuja odpor do povzročitve smrti živega bitja nasploh. To seveda velja za pripadnike normalne civilizirane skupnosti. V povojnem slovenskem šolstvu pa bila v poučevanju zgodovine uvedena možnost opravičila za taka ekstremna dejanja, da so tako postala sprejemljiva v logiki neizbežne načrtovane spremembe celotne tradicionalne družbe in njene moralno-etično-humanistične tradicije v vedenjskem trendu, ki je slonel na krščanskih nravstvenih zakonih. Zato je bilo treba dokazovati »škodljivost« vere kot antiteze »naprednemu« materializmu, ki bi bil podlaga za osvoboditev »spon« takratne reakcionarne meščanske družbe, ki naj bi zatirala proletariat v njegovem boju za enakost, pravičnost in kolektivizacijo materialnih dobrin novega prenovljenega družbenega reda po meri njegovega najnižjega sloja. Zavest čustveno-duhovnega odpora do zločina se je v povojni družbi radikalno spremenila in omilila, če ne kar izbrisala moralno oviro negacije opravičila za tovrstne nečednosti. Zabrisan je bil zavestni občutek moralne obsodbe grozodejstev nad človekom. Nadomestila ga je »legitimna« nujnost sprejemanja uboja kot edine »pravične« metode za uresničitev ciljev revolucije v dobro nove družbe, kateri so bili drugače misleči nepremostljiva ovira, ki jo je bilo treba nujno in radikalno odstraniti kot »narodnega sovražnika«. Ta miselnost povojnih generacij kljub propadu zločinske ideologije v dobršnem delu slovenske populacije še vedno prevladuje. Mislim, da je skrajni čas, da se radikalno spremenijo šolski programi, posebno v zvezi s polpreteklo zgodovino. Nujna je tudi uvedba obveznih humanističnih predmetov, da bodo mlade generacije zaznale civilizacijsko obnašanje demokratične družbe v svobodnem dojemanju stvarnosti in kulturnem soočanju s problemi pluralnih političnih opcij. Pravilno uravnoteženo izobraževanje ima pri tem terapevtsko vlogo. 10