Suhoparna odločba, ki je pred dvema tednoma prispela z upravne enote v poštni nabiralnik vrstne hiše v eni od ljubljanskih sosesk, bi bila težko sprejeta s polnejšimi čustvi. Petindvajsetletna L. in njen mož I. sta si oddahnila. Na papirju, s podpisom in žigom, je zapisano, da bosta v zakonu lahko uživala najmanj pet let. I. je dobil dovoljenje za začasno prebivanje. To je za fanta, glasbenika in turističnega vodnika, ki se je še nedavno v afriškem mestu Bobo-Dioulasso dan za dnem oklepal telefonske slušalke in v pogovoru s svojo mlado ženo v Sloveniji obupoval nad zapleteno potjo v Evropo, velik podvig. »Marsikomu ne uspe,« pravi L. (identiteta zakoncev je na njuno željo prikrita). V birokratskem labirintu članic Unije, pred katerim se znajdejo transnacionalni pari, ki si želijo zaživeti skupno življenje, se jih mnogo za vedno izgubi. Zakonodaja EU jih sicer podpira na najvišji ravni – kar je veliko, pa tudi malo. Letos poleti je Sodišče evropskih skupnosti v Luksemburgu v primeru Metock in drugi proti Irski izreklo prelomno sodbo, ki je še natančneje določila, da je pravica do skupnega družinskega življenja svetejša od ovir in strahov pred tujci. Odločitev, da mora zakonska zveza med državljanom EU in državljanom tretje države dobiti priložnost kjerkoli na območju EU, temelji na direktivi 2004/38/ES. Vendar takšna sodba še ne pomeni, da se bodo takšni pari poslej svobodno sprehajali po ulicah evropskih mest. Vsaka od članic poskuša ohraniti lastno identiteto, praviloma v škodo priseljencev. Nestrpnost do tujcev se v Evropi, zlasti v kriznih časih, ki niso daleč, tradicionalno povečuje in primer Metock ni zadnji, ki so ga obravnavala najvišja evropska sodišča.I. in L. sta septembra sedela v domači kuhinji, na mizi je stala narezana melona z limoninim sokom. Prostor je bil polepljen z napisi na belih lističih. »Hladilnik.« »Stena.« »Vrata.« I. skoznje vstopa v slovensko družbo. Medtem se izraža z univerzalnim jezikom. Kot glasbenik v eni od ljubljanskih etno zasedb igra djembe, tradicionalni afriški boben. Med pogovorom je glasbilo, lepo usločen valj, prekrit z opno, prinesel v kuhinjo in zazvenelo je nekaj udarcev. Takoj smo se razumeli.Fant in dekle sta si med pogovorom podajala besede, on v francoščini, ona v slovenščini. Podoživljala sta zgodbo zadnjih dveh let. Spoznala in zaljubila sta se v Burkini Faso, kjer je L. zbirala gradivo za diplomsko nalogo iz geografije. Ko se je čez nekaj mesecev vrnila v Afriko, sta se poročila. »To je bilo v Burkini povsem enostavno,« pravi L. »Pač sva se poročila.« Sledil je težji del, organiziranje prihoda I. v Slovenijo. L. se je morala najprej zaposliti, saj je le tako lahko jamčila, da bo preživljala moža. Kot razlagajo sociologi migracij, je pri obravnavanju tuje delovne sile v Sloveniji uveljavljen model »breadwinner«. Ta izhaja iz podmene, da bo (predvidoma) moški, ki v Sloveniji služi kruh, preživljal tudi svojo zakonsko partnerko. Država ob dovoljenju za bivanje ne izda tudi dovoljenja za delo, temveč breme pade na tistega, ki služi kruh prvi.»Teoretski koncept 'breadwinner' je povezan s politikami združevanja družine,« je razložila raziskovalka migracij dr. Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta. »Problem pa je, da vse te politike predpostavljajo ekonomsko odvisnost enega od partnerjev.« Priseljeni zakonski partnerji ne morejo samostojno opravljati dela, temveč se lahko zaposlijo le, če jim to omogoči posamezen delodajalec, saj dovoljenje za delo ni univerzalno, temveč je vezano na delodajalca. Če delodajalec tujca odpusti, ta dovoljenje za delo izgubi. S tem delodajalec delavca drži v šahu, država pa s kombinacijo modela »breadwinner« in odrekanjem osebnega dovoljenja trajno ohranja neenakost med svojimi državljani in tujci. V takšnih razmerah je težko govoriti o integraciji, harmonični družbi in letu medkulturnega dialoga, ki se bo izteklo čez tri mesece. To je tudi problem, s katerim se bo I. soočal v naslednjih petih letih.Zid valovZakon L. in I. je na preizkušnji že od vsega začetka. »V Burkini sem se usedel na letalo in prek Libije odletel v Kairo,« se spominja zamišljeni mladenič. »To ni bilo lahko, saj sem pred tem Burkino zapustil le enkrat. Še nikoli nisem potoval sam, poleg tega pa ne govorim arabsko. V Kairu sem našel slovensko veleposlaništvo in tam tri ure odgovarjal na petdeset vprašanj o L. in najini zvezi...Ob istem času sem jaz v Ljubljani odgovarjala na enaka vprašanja,« doda L. »Ločeno so naju spraševali, kje in kako sva se spoznala, pa tudi, na kateri strani postelje spim jaz in na kateri on. Država je s primerjanjem odgovorov preverjala, ali je najin zakon resničen.« Ker so se odgovori dovolj ujemali, je I. dobil trimesečni vizum, ki mu je omogočil potovanje v Ljubljano. Tu je takoj zaprosil za dovoljenje za bivanje, sledili so trije meseci nemirnega čakanja. »Kot sem izvedela iz izkušenj drugih podobnih parov, ni mogoče vnaprej reči, ali bo država prošnji ugodila ali jo zavrnila,« pravi L. Pravila so zapletena, odločitve sporadične. Upravne enote in ministrstva ne ravnajo vedno po enakih postopkih. Tudi I. in L. – čeprav sta večkrat poudarila, da so bili uradniki z njima prijazni – sta naletela na kavelj 22. »Nenavadno je, da po eni strani od slovenskega dela para zahtevajo trajno zaposlitev, po drugi strani pa naj bi se z oddaljenim partnerjem dobro poznala in preživela skupaj veliko časa, da bi lahko odgovorila na vsa tista vprašanja,« pravi L. »Oboje hkrati je seveda nemogoče.« Ljudje se v Sloveniji zaljubljajo vsak dan in poročajo vsak teden. Težko si je predstavljati, da je lahko ta naravni proces tako zapleten in tudi boleč, kadar se ljubezen v Evropo prebija čez valove Mediterana.»Moj mož U. J. je v Evropo priplul z ladjo,« je zgodbo o svoji ljubezni obnovila N. »Prek Italije je prispel v Slovenijo. Tu sva se spoznala in se poročila.«Težave pa so se takrat šele začele. U. J. (tudi ta par ne želi biti imenovan s polnim imenom) so zavrnili prošnjo za azil, zato mu že vse od poroke grozi deportacija. »Ne upava si hoditi po širokih ulicah, izogibava se krajem, kjer je preveč ljudi,« je letos pozimi, ob zadnjem srečanju, pripovedovala N. »Ko se nama zdi, da bi lahko naletela na policijo, raje zavijeva v stransko ulico.« N. mora svojo ljubezen skrivati pred svetom, saj bi jo lahko mimogrede, četudi morda zmotno, uklenili in razdrli. Še preden bi stekel postopek dokazovanja, bi U. J. končal v centru za odstranjevanje tujcev, morda pa že tudi na letalu v Abujo. Zato N. ljubezen raje prikriva. Med pogovorom prejšnji teden je umikala pogled. Tudi petmesečno nosečnost je skrila v širok pulover. Iz mape z nešteto papirji, dopisi, prošnjami, ugovori in odgovori, ki jo vedno nosi s seboj, je potegnila zadnjo razsodbo upravnega sodišča. To je odločanje o dovoljenju za začasno prebivanje, ki je bilo sprva zavrnjeno, vrnilo na upravno enoto. N. in U. J. sta po natanko dveh letih mučnega čakanja spet na začetku. »Zdaj je malo bolje, imava vsaj to odločitev sodišča,« je zavzdihnila N. »U. J. gre večkrat na ulico. Še vedno pa se določenim krajem, recimo železniški postaji, izogibava.«Nenadne in tudi povsem nerazumne deportacije niso v Sloveniji – po zgledu Italije in Nemčije – nič novega. Najbolj izpostavljen primer so otroci Alija Berishe, ki se jim je svet neko popoldne pred dvema letoma v trenutku postavil na glavo. Ob nenadnem policijskem poskusu odstranitve je malo manjkalo, da bi se znašli na Kosovu, v deželi, kjer niso bili še nikoli prej. Slovenija pa je del Evrope. V Bruslju zadnjih nekaj mesecev gladovno stavka več deset priseljencev iz tretjega sveta, ki so jim belgijske oblasti odrekle dovoljenje za bivanje. Mnogi med njimi so izstradani do roba smrti. »Umreti zame ni več problem,« je eden od gladovalcev povedal novinarjem. »Utrujen sem.« Belgija, z dediščino kralja Leopolda II. nemara najbolj krvoločna nekdanja kolonialna sila, ki se hoče živih trupel čim prej znebiti, vendar jih v takšnem stanju na krov ne bi sprejela nobena letalska družba, pa se je prejšnji teden domislila cinične rešitve: za tri mesece jim bo podelila dovoljenje za bivanje. Dovolj, da si pred deportacijo opomorejo.Zatiskanje oči»Zgodba, ki se je zgodila U. J., bi se lahko zgodila vsakemu državljanu tretje države,« opozarja Samo Bardutzky, asistent na katedri za ustavno pravo Pravne fakultete v Ljubljani in sokoordinator programa Pravna svetovalnica za begunce in tujce. U. J. in N., ki ju je Bardutzky sprejel v posvetovalnici, že dve leti visita med nebom in zemljo in nič ne kaže, da bi bilo mučnega čakanja kmalu konec. Tudi sodba upravnega sodišča ne pove jasno, kaj bi morala upravna enota pravzaprav storiti. »U. J. je vstopil v Slovenijo in zaprosil za azil. Zatrjeval je, da mu v Nigeriji strežejo po življenju, zato se je v skladu z mednarodnimi konvencijami k nam zatekel po pomoč,« pojasnjuje Bardutzky. »Skrb pa zbuja dejstvo, da so mu na upravni enoti kasnejšo prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje zavrnili z argumentom, da v Slovenijo ni vstopil v skladu z zakonom o tujcih.« Ta določa, da morajo tujci iz določenih držav v Slovenijo vstopiti z veljavnim vizumom, kar pa je bilo za U. J., ki je bil na begu, nemogoče. »Problematično je, da je bil zadosten razlog za zavrnitev prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, kjer bi moral živeti s svojo zakonsko partnerico, ki je slovenska državljanka, že to, da ni vstopil po določbah zakona o tujcih, temveč kot prosilec za azil,« pravi Bardutzky. »Evropsko sodišče za človekove pravice je v eni od svojih sodb na primer odločilo, da je nesorazmerno poseči v pravico do družinskega življenja že v primeru, ko je bil tujec obsojen za kaznivo dejanje in zaradi tega izgnan iz države, četudi je bil poročen z državljanko. V našem primeru pa niti ne gre za kaznivo dejanje. Državi je dovoljeno posegati v pravico do družinskega življenja le tedaj, ko zasleduje neki nujen cilj, denimo zagotavljanje splošne varnosti.« A za koga U. J. pomeni nevarnost?»Po letu 2000, ko so v Sloveniji migrante iz nekdanjih jugoslovanskih republik začeli dopolnjevati tudi drugi tujci, so nacionalistično retoriko začele generirati državne institucije,« pravi Mojca Pajnik. Identiteta nacije, ki se je po osamosvojitvi utemeljila na odnosu do drugega – osrednja točka so bili izbrisani in desettisoči beguncev iz jugoslovanskih vojn –, si je nov antipod našla v novih prišlekih, pri čemer se je temu procesu brez posebnih moralnih zadržkov in z dobršno mero samovolje pridružil tudi državni birokratski aparat. Ob spremembah zakona o azilu pred dobrima dvema letoma, ki so mu strokovnjaki oporekali (predsednik Drnovšek pa ga sprva sploh ni hotel podpisati), je bil glavni argument zakonodajalcev, da so zaostritve azilne zakonodaje posledica usklajevanja z EU. Ta argument je prazen, saj ni ksenofoben Bruselj, pač pa države, ki jih združuje. »V istem poletju, ko smo dobili sodbo Sodišča evropskih skupnosti o pravici do združitve družine, na drugi strani naše meje Berlusconi napoveduje, da bo preprečil združevanje družin,« pravi Mojca Pajnik. »Evropski parlament zaradi tega ni takoj skočil v zrak, pa bi moral. Tudi to kaže na impotentnost Evropske unije. Ta sicer zastavlja svobodne družbene smernice, a hkrati državam dovoljuje ravnati po svoje, kar je kolateralna škoda evropskega projekta...Zakonodaja EU je pogosto zelo ohlapna in prepušča državam članicam, da same ugotovijo, kaj se od njih zahteva,« pravi raziskovalka migracij in azilnih politik mag. Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta. Šele letošnja sodba Sodišča evropskih skupnosti v primeru Metock je podrobneje razkrila, kaj je bil cilj direktive iz leta 2004, ki govori o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. »Ta sodba je pomembna, saj omejuje razloge, na podlagi katerih lahko države omejujejo prebivanje družinskih članov državljanov EU,« pravi Kogovškova.L. je nekje na polovici pogovora zavzdihnila in priznala, da sta z možem imela srečo. Zgodb mešanih parov, ki jih pot skozi birokratski labirint vodi od sodišča do sodišča, je cela vrsta. Koliko takšnih ljubezni med udarjanjem valov ob evropske zidove potone, nihče ne šteje. Njihovih razbitin pesniki ne pobirajo. Metafora je strašljiva in spomni na soroden šovinizem: na obalo blizu Neaplja je julija letos morje naplavilo trupli romskih deklic, ki sta pred tem beračili na plaži, potem ko so njuno naselje požgali. Vrsto kopalcev je pri tem zmotilo predvsem to, da na tistem mestu niso imeli več prostega dostopa v vodo, zato so se zgnetli na drugem delu plaže. Kot je poročal časnik Corriere della Sera, so čez eno uro ponju prišli policisti s krstama in se pri tem komaj prebili mimo množice, ki se je sončila. Ti državljani so letos aprila izvolili Berlusconija, ki je kot enega svojih prvih ukrepov uvedel pregon Romov in jemanje prstnih odtisov samo romskim otrokom, ne pa tudi katerim drugim.»Če bi lahko, bi vse evropske države ravnale tako, kot ravna Italija, italijanske razmere so le potencirane evropske razmere, družba se vedno najprej spravi na najšibkejše,« zmajuje z glavo Neža Kogovšek. »Ljudje pa se ne odzovejo na kršitve pravic Romov, ilegalcev in imigrantov, saj so prepričani, da se to dogaja le drugim. Ne zavedajo se, da je to lahko le začetek procesa, v katerem se bo družba obrnila proti vsakršnim manjšinskim skupinam, ki jim navsezadnje pripadajo tudi sami.« Vsak fašizem nastane po podobnem modelu, je prejšnji teden, ko je sarajevska drhal napadla gejevske aktiviste, zapisal komentator Oslobođenja Ahmed Burić. Najprej se obtoži določena skupina ljudi.Strasbourg zadnje upanje»Kar nekam bi se odselila!« je rekla N. in z žličko razdrla kapučinovo peno.»Kam...Ne vem. V Avstrijo.«Izbrala jo je na pamet. Avstrija do njene mlade interkontinentalne ljubezni ne bi bila nič bolj prizanesljiva. Prav na Dunaju se je v nedeljo – navzlic poprejšnjim domnevam, da bodo sestavo parlamenta odločilno krojili priseljenci – razkril triumf nestrpnosti. Jörgu Haiderju in Heinz-Christianu Stracheju so volilci namenili monumentalnih osemindvajset odstotkov. N. se intimno zaveda, da z možem v Evropi v resnici nimata kam, saj so za afriške priseljence razmere povsod enako neugodne. V Italiji je Berlusconi, v navezi s Severno ligo, poleti razglasil izredne razmere in v boj proti tujcem poslal vojsko. V Grčiji imigrante, ki na poti v Evropo – na poti iz smrti v življenje – pristanejo na obalah otokov, zapirajo v nehumane kampe. V zbirne kampe jih zapirajo tudi že v severnoafriških državah, v Maroku in Alžiriji, še preden sploh stopijo na evropska tla. Ta program Evropa imenuje »pomoč EU za krepitev zaščite«.Tisti ekonomski in politični begunci (žrtve svetovne ureditve, ki jo narekuje tudi Evropa), ki se jim vendarle uspe prebiti do katere od evropskih držav, pa za mejo naletijo na svojevrsten paradoks; dovoljeno jim je intimno življenje, lahko se zaljubijo, imajo otroke in država ne komplicira, kadar se poročijo. Vendar to še ne pomeni, da bo država zakoncema dovolila tudi živeti skupaj. »Kot razlog za zavrnitev se v EU pogosto navaja, da prosilec, družinski član, ob prihodu v državo članico ni imel vstopnega vizuma, prošnja za azil pa je bila zavrnjena, torej je v državi prebival ilegalno,« pravi Neža Kogovšek. Da je v državi prebival, ker je bil v njej poročen, oblasti ne zanima, četudi ustava v 53. členu jasno pravi, da država (ki je družino uradno potrdila s poroko), »varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere...Zakonodaja je v Sloveniji urejena tako, da mora kdorkoli, ki čaka na dovoljenje za bivanje, nanj čakati zunaj Slovenije,« opozarja Neža Kogovšek. Kako naj bi U. J., ki ga država obravnava kot ilegalca, sploh prestopil mejo, ne da bi pri tem ponovno tvegal prekršek, in če že, v kateri državi naj bi pravzaprav čakal na dovoljenje, ne ve nihče. Kogovškova pravi, da je takšnih primerov v Evropi ogromno. Samo Bardutzky ob branju tožbe, ki jo je U. J. vložil zaradi negativne odločbe upravne enote, pravi, da je bilo sodišče že opozorjeno, da mora ob srečanju z zakonom, ki je protiustaven, sprožiti postopek presoje ustavnosti pred ustavnim sodiščem. »Vendar pa je sodišče v zvezi z odločbo upravne enote, ki jo je sicer razveljavilo, to storilo iz najpreprostejšega razloga, rekoč, da v zavrnitvi prošnje ni bilo navedeno, kdaj je U. J. prenehal status prosilca za azil.« Bardutzky opozarja, da se z vprašanjem, ali je katerikoli bodoči ukrep sorazmeren s pravico U. J. do družinskega življenja, oblasti ne ukvarjajo. Tudi N. pravi, da je med nedavnim ponovnim čakanjem pred okencem na upravni enoti slišala pogovor dveh tamkajšnjih uslužbenk, ki sta komentirali, da se njenega primera »vsi otepajo...Morda bo treba počakati na sodišče v Strasbourgu,« zavzdihne Bardutzky. »Vprašajmo se, ali bi se nam zdelo normalno, da bi država kaj takšnega zahtevala od nas, dveh poročenih slovenskih državljanov, ki si želita le to, da bi živela skupaj in imela otroke. Kaj lahko država zahteva od človeka, ki zadovoljuje zgolj svoje najbolj temeljne potrebe?«Skozi obe predstavljeni zgodbi tečeta dve pomembni psihosocialni liniji, ki toliko kot o dušah N. in U. J. ter L. in I. povedo o skriti duši družbe, v kateri živimo. Ne glede na različne okoliščine obe dekleti ob soočenju z vsemogočnostjo državnega aparata in kompliciranostjo družbene klime, v katero sta se rodili, reagirata podobno: odrekli sta se imenu in kot njuna moža simbolno postali tujki. In četudi se zgodbi obeh parov močno razlikujeta – L. in I. sta relativno srečna, N. in U. J. pa relativno nesrečna –, sta si pripovedi obeh deklet podobni v pomembnem detajlu: obe sta med pogovorom navrgli, da bi nekoč radi zapustili Evropo in šli živet v Afriko.uhoparna odločba, ki je pred dvema tednoma prispela z upravne enote v poštni nabiralnik vrstne hiše v eni od ljubljanskih sosesk, bi bila težko sprejeta s polnejšimi čustvi. Petindvajsetletna L. in njen mož I. sta si oddahnila. Na papirju, s podpisom in žigom, je zapisano, da bosta v zakonu lahko uživala najmanj pet let. I. je dobil dovoljenje za začasno prebivanje. To je za fanta, glasbenika in turističnega vodnika, ki se je še nedavno v afriškem mestu Bobo-Dioulasso dan za dnem oklepal telefonske slušalke in v pogovoru s svojo mlado ženo v Sloveniji obupoval nad zapleteno potjo v Evropo, velik podvig. »Marsikomu ne uspe,« pravi L. (identiteta zakoncev je na njuno željo prikrita). V birokratskem labirintu članic Unije, pred katerim se znajdejo transnacionalni pari, ki si želijo zaživeti skupno življenje, se jih mnogo za vedno izgubi. Zakonodaja EU jih sicer podpira na najvišji ravni – kar je veliko, pa tudi malo. Letos poleti je Sodišče evropskih skupnosti v Luksemburgu v primeru Metock in drugi proti Irski izreklo prelomno sodbo, ki je še natančneje določila, da je pravica do skupnega družinskega življenja svetejša od ovir in strahov pred tujci. Odločitev, da mora zakonska zveza med državljanom EU in državljanom tretje države dobiti priložnost kjerkoli na območju EU, temelji na direktivi 2004/38/ES. Vendar takšna sodba še ne pomeni, da se bodo takšni pari poslej svobodno sprehajali po ulicah evropskih mest. Vsaka od članic poskuša ohraniti lastno identiteto, praviloma v škodo priseljencev. Nestrpnost do tujcev se v Evropi, zlasti v kriznih časih, ki niso daleč, tradicionalno povečuje in primer Metock ni zadnji, ki so ga obravnavala najvišja evropska sodišča.