Pred dvokrilnimi vrati je Lorenzo obstal in rekel: »Tu počakaj.« Potrkal je, potem pa odprl vrata in vstopil. Jeremija se je približal vratom in prisluhnil. Na ušesa so mu udarjali pridušeni glasovi. Nenadoma je nekaj zažvenketalo. Zvoki glasov so potihnili in molk je pretrgalo žensko kričanje: »Ti slon, neroda ti taka. Da takole razbiješ mojo dragoceno karafo!« Jeremija se je zgrozil: ženski glas je zvenel natančno tako kakor Ritin! A ne samo to; »slon« in »neroda« sta bili besedi, s katerimi ga je najraje ozmerjala. Je mogoče, da bi se Rita znašla tukaj, v Nebesnem mestu? Toda ne, to je popolnoma izključeno, si je nato rekel. »Spravi mi ga spred oči!« se je usajal ženski glas. »No, zgani se že!« Nedolgo zatem so se dvokrilna vrata spet odprla in pred njim je stal Lorenzo. »Katarga te je pripravljena sprejeti,« je oznanil. Jeremija je prečkal dvorano, v kateri je bilo vse pohištvo črno, vse preproge, zavese in tapete pa bele. V belem je bila tudi nenavadno brezoblična ženska, ki je ležala na črnem, z belimi kožuhi pokritem divanu. Levo in desno ob njej sta na črnih stolih sedeli dve v belo oviti postavi. Ob steni so stali štirje pozornost zbujajoči veliki in širokopleči stražar331