Naj se predstavim. Zlatko mi je ime, sem v 48. letu, rjavih las, modrih oči, postaven. Sem brez obveznosti, stanujem na lepem, idealnem koncu Maribora. Nobenega hrupa, popoln mir, vedno svež zrak, zjutraj te zbudijo ptice. Do sem vse lepo in skoraj idealno. Pa ni tako, vsaj zame ne. Zakaj? Osamljen sem, zelo osamljen. Pogrešam žensko družbo, dekle, ki bi jo lahko nosil v srcu, ki bi mi zapolnila praznino samotnih dni, ki se vlečejo v nedogled ter mi prinašajo samo nova in nova prazna upanja na lepši jutri. Čisto preprosto, pošteno dekle, ki bi jo sprejel k sebi na dom z odprtimi rokami. Samo da ne bi bil več tako sam. Ampak to je čista utvara. Mislim, da sploh ne obstajajo takšna bitja. Ali pač? Vem, da sodim v generacijo, ki je morda zastarela, saj si želim ljubezen, nežnost, spoštovanje. Takšen pač sem in tega nočem in ne bom spreminjal. Teh vrednot v sedanjem pokvarjenem svetu ne cenijo več. Težko je najti sebi primerno dušo, če imaš nekatere negativne stvari za današnji čas tako kot jaz. Imam le osnovno izobrazbo, sem brez službe (DO je razpadla), dobivam le socialno pomoč, vendar lahko preživim. Zaradi zdravstvenih težav (le kdo jih nima) dela ne dobim, tudi na zavodu za zaposlovanje mi zaradi omejitev ne morejo najti kaj primernega. Zdaj gre za IK.