ajbrž ne veste, morda pa, a ne vsi, in tem so namenjene te vrstice, da si je slovenski pesnik in goriški slavček Simon Gregorčič pred več kot dobrim stoletjem maja 1905 - ogledal jamo Vilenico. Ne vse od začetka do konca, vendar jo je videl tudi od znotraj, ne samo slišal o njej. Nanj pa je naredila, sodeč po pismu prijatelju, prej mučen kot prijeten vtis, saj je precej znano, da na nekatere ljudi, a zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo, in se tega včasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju in včasih že sama misel nanje na te… sicer prav veličastne kamnate dvorane, a tudi mračne in skrivnostne hodnike, podhode, rove in čudne prostore najrazličnejših oblik, vedno malce strašljive zaradi nenadnega šelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzečih kapelj s stropa in včasih pretihih ali prešumečih voda, vse to pa nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova - v njih vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah. Še živo se spominjam precej znane italijanske pisateljice Giuliane Morandini, menda iz Rima, a povezane s Trstom, ki je pred okroglimi dvajsetimi leti, še pred začetkom slavnostne podelitve nagrade Vilenica Petru Handkeju, kot mi je povedala kasneje, ko si je malce opomogla, stekla ven na prosto vsa panična in tresoča pa čisto brez diha in kar naprej ponavljala sama pri sebi “strašno, strašno”. Strašno kaj?, sem jo vprašala, tokrat jaz v strahu in skrbeh, da se ji morda zdi tam spodaj hlad neznosen, pa tisto nezaželeno kapljanje na glavo, ali ji ni program všeč, morda ima kaj proti avstrijskemu pisatelju, je kaj narobe s pevci ali s slavnostnimi govorci, jo je kdo užalil ali kako drugače prizadel, bog ve, kaj ji ni po godu. A vso tisto nepremagljivo grozo ji je v kosti vlivala le jama jamasta kot taka, - za vse nas prečudovita Vilenica - in ni pomagala niti navzočnost množice praznično razpoloženih ljudi ob njej v okusno okrašeni dvorani, niti močna električna razsvetljava z igrami senc in svetlobe in barvnimi odtenki, ki je vse kaj drugega kot brlenje nekdanjih karbidovk ali oljenk, ki jih je bil zelo verjetno deležen tudi Gregorčič, da bi se znebila tesnobe in začela gledati na divaško ali lokavsko jamo pa na vse druge pri nas z našimi - izrazito podeželskimi, beri narave vajenimi, s klavstrofobijo in z napačnimi predstavami o peklenskem breznu - neobremenjenimi očmi. Tudi tržaški književnik in stihotvorec Giuseppe Compagnoni, ki se je v neki svoji pesmi leta 1795, to je pred 212 leti - ne pozabite na to visoko številko! -