Je pa res, da tista stvar, ki se je pravzaprav imenovala celo »dirka«, če zrem nanjo z očmi športnega navdušenca, ni bila kaj prida, rekel bi, da je vse izzvenelo v privatno veselico ferrarijevcev, ki so pač malo anarhično šponali svoje konje po tisti dolgočasni pisti, si pravila, podobno kot klapa otrok, kadar si organizirajo svoje »olimpijske igre«, kar sproti izmišljevali ali vsaj prilagajali, zaščitne čelade si tako ali tako ni nihče poveznil na glavo, v glavnem, važili so se, ne pa tekmovali, zato je bilo pomembno predvsem to, kako zlikan je bil avto in kako dramatično hrupno in vreščavo je avto zletel s štartne rampe. Vozniki pa so bili tudi malce hotljivo prefrigani in prijazno vabili uradne hostese za mitfarerke, seveda če so imele čas in jim ni bilo treba rezati kruha za prigrizek v glavnem šotoru. Oh, mi je rekla ena, še vedno v stanju prijetno žgečkljive preplašenosti, ti ljudje so pa res malo odtrgani, med tem, ko vse skupaj šopa tam nekje okrog dvesto sedemdeset na uro, se pa tip obrne proti tebi in se ti, namesto na cesto, prav od blizu pazljivo zazre v obraz, ter proučuje, če sem že dovolj mehka. Nad vsem tem je žgalo sonce (krkaši kot glavni sponzorji dogodka so sicer ljubeznivo in pozorno tam v kot VIP-šotora pristavili mizico z zaščitnimi spreji in kremami, ampak uspelo se nam je namazati samo enkrat, potem pa so vse flaške dobile noge, ja, je trezno povzel Mak, moraš kar računati, da bi v drogeriji za takšno večjo dozo odštel kar kakšnih pet jurjev), zadaj med kilavo sparjenim drevjem so se zdolgočaseno pekla poslopja bivše vojašnice in mislim, da ni bolj bolečega blues občutka, kot pogled na kasarno JLA v bleščečem sobotnem opoldnevu, prava tekma pa se je odvijala le v boju za na žaru sveže pečenimi čevapčiči, pleskavicami, kotleti in zrezki, kajti tod je bilo treba najprej dodobra proučiti vedenje natakarjev, na osnovi tega zavzeti ključno strateško pozicijo in v pravem hipu brez obotavljanja bliskovito udariti, za hrenovkami in prav teh je bilo največ, pa se res ni bilo treba tolikanj zavzeto pojati. (Drobni ljudje, ki nimajo vstopa v VIP-šotore, se sploh ne zavedajo, kako netravmatično in spokojno lahko konzumirajo ter prebavljajo prav iste grižljajčke na svojih lenobnih piknikih ob zelenih bregovih kakšnih svežih rek.) No, sem po krajšem vizualnem preletu proge strokovnjaško ugotovil, če bo kje kakšen kažin, potem bo na tem ovinku, in Mak se je strinjal ter se s svojimi kamerami podal na prežo. (Pa še res je bilo, kajti kaj kmalu je prav tam enega teh rdečih ptičev dodobra zašranfalo ene dvakrat okrog svoje osi, drugi pa je nekaj zatem končal v travi, tako da je moral na fotograf celo prekiniti snemanje in z begom reševati svoje telo.) Sam pa sem se posvetil bolj prozaičnim dogodkom, pitju hladnega piva in opazovanju drobtinic vsega dogajanja. Precej negotovi redarji namreč niso povsem obvladovali situacije in običajni gledalci so se tiho razlili tudi po vseh zanje zaprtih prostorih. Tako se je v VIP-šotor neopazno vtihotapila tudi neka skromna družinica, prav nič lep očka, še malo grša mamica in od vseh treh najgrša hčerkica, po njihovih oblekcah sodeč pol kmečkega in pol proletarskega porekla. Mamica, ki je skrbno stiskala svojo punčko za rokico, je plaho obstala ob vhodu, oče pa je z nelagodno hrabrostjo zakoračil v notranjost, se posprehodil okrog miz, pičil s tega krožnika košček suhe salame in z drugega listič pršuta ter pri tem opazoval, če sta oni dve opazili, kakšen frajer da je. Potem pa se je vrnil k njima, se sklonil k ženi in ji šepnil, poglej, tamle je pa ena marela. Bržčas je tisti reklamni sončnik v kot odložila kakšna hostesa, ki je spet morala iti rezat kruh. Daj, vzemi jo že, je spet siknil v babo in na obrazu se mu je videlo, kako trpi ob taki tepki. Ona jo je res obotavljivo dvignila in s strahom zrla v obraz. Zdaj pa hitro gremo, se je glasilo naslednje povelje, obrnili so se in šli, čeprav se je videlo, kako oba odrasla pečeta hrbta v strahu, če se ni mogoče vanju zavrtal pogled kakšnega odgovornega. Le tista punčka se je v radostnem začudenju drla, ata, ata, a tu pa lahko vse kar tako, brez denarja vzameš? Tiho bodi, koza, tiho bodi, je besno sikal on, in potem so hodili, brez dvoma se jim je tistih sto metrov, preden so se pogreznili v množico, zdelo neskončno dolgih, ampak končno je vendarle tako njim kot tudi meni padel kamen od srca.