In deluje. Shell in Toyota uspeta svoje kupce prepričati, da so njuni izdelki bolj okoljsko sprejemljivi. Korporacijam to večinoma uspe doseči s selitvijo svoje “umazane” proizvodnje oz. težke industrije na svetovno periferijo in druge države, ki se po razvitosti še ne morejo kosati z Zahodom. V Indiji, na Kitajskem in v Rusiji seveda ne veljajo enaki okoljski standardi kot v Evropi. Podjetniški duh v tem, sicer malce bolj onesnaženem zraku, lažje zadiha. Tako kot sta se Evropa in ZDA v 19. stoletju in večini 20. pospešeno industrializirali in se požvižgali na okolje, se dogaja danes v omenjenih državah. Ali jim smemo to zameriti ali moramo biti razumevajoči? Vprašanje gledišča. Z ekonomskega vidika je seveda dobrodošlo, da imamo te države, ki predstavljajo globalni bazen rezervne armade delovne sile, ki ne glede na človeške in okoljske stroške za nas proizvajajo po absurdno nizkih cenah. Kapitalu in hkrati tudi politiki prav tako popolnoma ustreza, da lahko izvažata svoje kemikalije in jedrske odpadke. Prve danes lahko odvržete v somalijske vode, za druge se lahko po relativno ugodnih cenah dogovorite z Rusi. Določen antagonizem v odnosu do tako nebrzdanega razvoja na račun okolja in ljudi nastopi, ko zadevo pogledamo skozi strogo politično optiko in skozi optiko nacionalnega kapitala. Ljudska republika Kitajska je leta 2007 zabeležila rekordno 13-odstotno gospodarsko rast in celo danes, v vrtincu globalne krize kapitalizma, ji ne gre slabo (napovedi za letos ocenjujejo 10-odstotno rast). Tukaj zanemarimo, kaj pravzaprav pomenijo takšni merski vatli. Dejstvo je, da gre za gigantsko razvijajočo se ekonomsko silo, ki je pred šestdesetimi leti verjetno ne bi napovedal nihče. Seveda lahko pričakujemo, da se bo ta materialna sila nekega dne preslikala tudi v politično moč, ki bo dodobra spremenila geopolitična razmerja sveta. Politična skrb za okolje se tu odraža predvsem skozi zavzeto propagiranje implementacije določenih okoljskih standardov, ki so na Zahodu že doseženi, na Vzhodu pa še vedno ne. Skrb za okolje tako lahko postane močno politično orožje za uveljavljanje in ohranjanje svoje dominantne pozicije. Dejstvo je, da je kapital danes bistveno bolj globalen kakor politika. S svojo brezobzirnostjo divja po planetu, išče tržne niše, se izogiba in prilagaja, izsiljuje in revolucionira, je dinamična zver brez predaha. Politika je v primerjavi z njim kot ujetnica, ki lovi sapo in ga komaj dohaja, saj je v prvi vrsti vezana na svoja lokalna, t.j. nacionalna okolja in ne zmore dovolj moči, da bi jih prebijala. Prav zato danes gre, politična moč mora prevzeti pobudo, sama začeti iskati globalne rešitve in ustvarjati nove radikalne družbene modele. Modele, ki bodo šli onkraj kapitala, si za svoj cilj postavili ukinitev in neizprosno kritiko kapitalizma, sistema, ki je danes temeljni problem človeštva. In dokler politika ne bo stopila po tej poti tudi v okoljskem smislu, ne moremo pričakovati prebojev. Šele ko bomo spoznali, da je celotna Zemlja naše skupno dvorišče in da naših odpadkov v resnici ne moremo izvažati nikamor, se bomo lahko začeli pogovarjati o ekološko ozaveščeni družbi.