Julij 2003. Hud mraz v Montevideu. Po prvem snemalnem dnevu gremo v bližnji bar. Režiserja, tonski tehniki in pomočniki režiserjev. Eden izmed slednjih opravi telefonski pogovor. Vrne se in z monotonim glasom pove, da je razpored naslednjega dne spremenjen. Ko ga vprašamo po razlogu, se nam zlaže. Ne bi se nam smel lagati, saj je naš prijatelj, poznamo se še iz študijskih let, od 18.leta. Kaj se je zgodilo? Prodali so avto, ki naj bi ga uporabili v naslednjem prizoru in ki smo ga že nekajkrat uporabili. Avto je stara kripa, ki jo lahko vozi le neurejen človek, kakršen je Jacobo, glavni lik v filmu. Tonski tehnik vpraša: 'Zakaj bi kdo hotel takšen avto?' Pomočnik srkne pivo in odgovori: 'Odpad.' V Urugvaju je izredno težko ustvariti film. Seveda to drži praktično za vse države. Toda v Urugvaju je težko proizvajati kar koli; na primer, nogavice, in to prikazuje Viski. Film je nastal s pomočjo posameznikov in podjetij številnih držav. Zanesli smo se lahko tudi na urugvajske tehnike, s katerimi smo sodelovali že pri 25 WATTS. Avgust 2003. Hud mraz v Piriápolisu. V kotu starega hotela se objema približno 40 ljudi. Še zadnjič: 'Rez!' Snemanje je končano. Skupno osem tednov in zdaj je konec. Razbit avto in ledeno mrzle noči. Vse to je potonilo v pozabo. Nekaj joka, vsi smo utrujeni, izmučeni. Nekatera prijateljstva med nami trajajo že 10 let. Vsi smo sanjali o produkciji filma v Urugvaju. Danes smo končali s snemanjem drugega celovečerca. Vemo, kako težaven je tovrsten projekt, a v tem trenutku bi brez oklevanja začeli s snemanjem naslednjega filma. Če je nekaj izredno težavno, je ob koncu občutek toliko lepši.