ba Benečije, ki stoji in se joče, a je pripravljena vsakega objeti in sprejeti. Andreina Trusgnach (1961) s svojimi poezijami in pesmijo v prozi zaključuje zbirko. Svoje misli zasaja v mrežo odnosov med zdajšnjim in bodočim. Prerokuje Benečiji hudo usodo (“te čejo stuort umret”), ki jo bo odrešil Benečan sam, s pomočjo izročila (“zapiejemo na moc tiste piesmi,/ki so nas učil te star”). Spet se pri njej pojavlja misel o neizpolnjenih hrepenenjih, o osamljenosti beneškega človeka in o trdem boju, ki ga mora izbojevati, za svoj jezik, svojo vero in ohranitev lastne dediščine. Poteza urednika Micheleja Obita, da približa in sklaplja različne avtorje “tele zemlje”, žal kaže tudi na visoko srednjo starost sodobnih beneških piscev. Je to nov klic po rešitvi? Besiede tele zemlje so zato ena dodatnih, vedno aktualnih možnosti, da se ljudstvo reši pozabe. Beneško “narečje”, ki krasi podnaslov knjige, je zato premalo zgovorno. Namesto “narečja” bi moral stati “beneški jezik” (zato narekovaji ...), izraz severnega dela slovenščine, zraven druge eminentne starke našega izročila, Rezije. Knjiga, ki jo krasijo številne fotografije Graziana Podrecce, je zato močna trobenta, ki izraža klic Beneške Slovenije, da še obstaja in deluje, kljub težavam, s katerimi se je prisiljena soočati. Žal v močni izolaciji od osrednjega slovenskega življa, kar ji gotovo ni v pomoč, ampak prej v zgodovinsko in psihološko breme. Bo kdo ta klic slišal?