V finalu, ki je bil resnično dostojen svojega imena, se je kljub vlagi, dežju in mrazu temperatura dvigovala iz skoka v skok. Slovence, ki so imeli med 30.000 glavo množico kar veliko navijačev, je najprej v dobro voljo spravil Žonta, ki je napredoval do 15. mesta in potrdil, da je trenutno slovenski skakalec številka ena. Damjan Fras ga je malo "polomil", ker je spet premalo spustil roke, a 20. mesto je bilo v okviru njegov sposobnosti. Ko pa se je udarila najboljša deseterica, v kateri so bili zaradi težkih razmer le izkušeni asi, nihče ni popuščal niti za milimeter. Skakalci so se dobesedno izzivali med seboj z dolgimi skoki, a vsak naslednji na zaletišču je na izziv odgovoril in postavil nov mejnik, zato sta bila znotraj "kluba veličastnih" le dva majhna tektonska premika. Harada je šesto mesto zamenjal s Horngacherjem, Schmitt pa prvo z Hannawaldom. In začel se je nemški ples radosti v dežju. Nemcem, ki imajo manj skakalcev kot Slovenija, se je reprezentanca skoraj sesula v drugem delu novoletne turneje, a veliki trenerski lisjak Reinhard Hess je fante s pravimi taktičnimi manervi kombinacij treninga in tekem spet usposobil, da so bili na dan D pripravljeni, da pospravijo konkurenco v kozji rog. S tem so z obrestmi obračunali vse travme, ki so jih doživeli lani na olimpijskih igrah v Naganu, ko so osvojili srebrno kolajno le na moštveni tekmi.