Občinska uprava Občine Bohinj je z izpodbijano odločbo toženi stranki odmerila in naložila v plačilo turistično takso za leto 2006 v znesku 183,60 EUR. Podlaga za odmero takse je Zakon o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZSRT) in na njegovi podlagi izdani Odlok o turistični taksi Občine Bohinj (Uradni vestnik občine Bohinj, št. 9/04, v nadaljevanju OTTOB). Po 24. členu ZSRT so zavezanci za plačilo turistične takse v letnem pavšalnem znesku lastniki počitniške hiše ali počitniškega stanovanja, ki na naslovu objekta nimajo prijavljenega stalnega bivališča, pri določitvi plačila pavšalne turistične takse je bila upoštevana stanovanjska površina objekta, ki meri več ko 60 m2, zato se je na podlagi določb OTTOB določilo 2000 točk. Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki jo v skladu z zakonom določi Vlada RS in pomnoži z deležem lastnika. Vrednost tako določene točke znaša 0,0918 EUR, kar skupaj znese 183,60 EUR. Župan občine Bohinj je s svojo odločbo opr. št. ... z dne 13. 4. 2007 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil. V obrazložitvi navaja, da turistična taksa ni bila odmerjena retroaktivno, saj je bila odmerjena več kot dve leti po objavi in uveljavitvi OTTOB, zato ne gre za prepovedano retroaktivno učinkovanje predpisa. Tožena stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo letne turistične takse po 24. členu ZSRT. Zavezanci za plačilo so lastniki počitniških hiš in stanovanj, kar je po določbi 7. odstavka 4. člena ZSRT vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Občinam upravičenje za uvedbo tovrstne takse daje zakon, zato z očitano odločbo ni bila storjena očitana kršitev 14. člena Ustave RS. Število točk, ki jih je uvedla občina za posamezne vrste počitniških objektov, ima podlago v 24. in 26. členu ZSRT. Pri tem se upošteva vrsto turističnih objektov, možnost bivanja v sezonskem in izvensezonskem obdobju ter obseg ugodnosti in storitev, ki jih občina brezplačno nudi turistom. Nadalje navaja katere ugodnosti in storitve se financirajo iz naslova turistične takse in poudarja, da je potrebno ločevati med dvema oblikama turistične takse in sicer turistično takso za prenočevanje, ki jo plačujejo turisti, ki uporabljajo storitve prenočevanja in pavšalno letno turistično takso, ki jo plačujejo lastniki počitniških hiš in stanovanj. Navedena taksa se plačuje glede na zakonsko domnevo o številu ležišč v objektu glede, na njegovo stanovanjsko površino. Kot izhaja iz priložene spisne dokumentacije je bilo glede na stanovanjsko površino objekta, ki ga uporablja tožeča stranka, ki znaša več kot 60 m2, tožeči stranki pravilno odmerjenih 2000 točk, upoštevajoč določeno vrednost točke je zato izračun plačila pavšalne turistične takse v izpodbijani odločbi pravilen. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je potrebno pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje posredovati v reševanje Ministrstvu za gospodarstvo pa je navedla, da gre v konkretnem primeru za upravno zadevo iz občinske pristojnosti, zato odloča na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. Glede na navedeno zakonsko določbo ni mogoče pritožbe tožeče stranke posredovati na Ministrstvo za gospodarstvo, saj v tem primeru njegova pristojnost ni podana.