Dež, ki je sredi prejšnjega tedna divje zalival nekatere dele Slovenije, je sicer s svojim najhujšim besom obšel Portorož in tako tudi WTA turnir Banka Koper Slovenia Open, toda v torek, ko je bila zvečer na razporedu zabava za igralke, je bilo vode okoli Taverne na portoroški plaži vseeno toliko, da je veliko ljudi domov odhajalo bosih. Ker bi jim voda drugače uničila čevlje, ali pa bi lužo, ki bi se jim med prebijanjem do avta nabrala v njih, prenesli nekam pod volan, med pedalko za plin in zavoro, na primer. In sem v torek pri izhodu iz Taverne srečal Katarino Srebotnik, ki si je morala malo prej sezuti čevlje, tedaj pa si je proti kolenu vihala še dolge bele hlače, v katerih je bila tudi na večerji, skupaj z belo srajco in sivim puloverjem, videti zelo elegantna. Opazoval sem jo že na zabavi in videl, ker jo pač razmeroma redno spremljam že od njenega petnajstega leta, da se je nekam ... sprostila. Da je odvrgla še kakšno plast osebne zaščite, ki jo je nase navlekla med potovanji na turneji, in da se smeji. Smeji iz čiste radosti. Ko sva potem med pogovorom malih besed krenila po modri preprogi, ki je vodila do njenega v veliki luži parkiranega avtomobila, se je name, bosa, nekajkrat naslonila. In sem spet čutil, kako se počasi odpira svetu in mu začenja zaupati. To je, jasno, začutilo tudi občinstvo v Portorožu in jo je prvič, ker ga je pač tudi Kata prvič zares spustila blizu, nosilo skozi ves turnir in predvsem skozi finale, ki ga je po veliki drami izgubila, čeprav si resnično želi, da bi izpolnila obljubo in se po zmagi oblečena zabrisala v slovensko morje. Dvobojev Srebotnikove, kot je bil izgubljeni finale proti Tatiani Golovin, sem na turnirjih za grand slam videl veliko. Za preboj do osmine finala ali četrtfinala zmanjkajo malenkosti. Malo sreče, malo poguma, malo arogance in ... tudi malo kakovosti. Vedeti pa je treba, da je Kata med petindvajsetimi najboljšimi na svetu v najbolj konkurenčnem ženskem športu na svetu in da je tam, v grobem, izključno zaradi sebe. In da je v resnici rojena zmagovalka, a je pred njo še kakšnih dvajset še malo bolj rojenih zmagovalk. Mene osebno briga za malenkosti, ki ji včasih zmanjkajo na igrišču, meni je Kata všeč takšna, kot je, tudi če izgubi dvoboj, kot je bil proti Golovini. Po portoroškem turnirju sem zato še malo bolj njen navijač, kot sem bil že prej.