Nove radiodifuzne tehnologije so z obeti o boljši izrabi frekvenčnega spektra povzročile nastanek ideje o spektralni dividendi. Digitalna dividenda je razumljena kot spekter, ki bo na voljo po prehodu obstoječih televizijskih programov v digitalna omrežja na frekvencah v območju VHF in UHF.1 Ta definicija je dokaj vprašljiva, ker govori le o obstoječih televizijskih programih, kar še najbolj ustreza operaterjem mobilne telefonije, ki lobirajo za prerazporeditev spektra v njihovo korist. Pritiski na ta del potencialno sproščenega spektra so veliki, harmonizacija spektralne dividende pa je eden izmed prioritetnih ciljev novega regulatornega okvira, ki ga je predlagala Evropska komisija. Takšen način razmišljanja temelji na preprostem izračunu, da je v enem televizijskem kanalu mogoče prenašati pet televizijskih programov v MPEG-2 formatu ali osem televizijskih programov v boljšem MPEG-4 formatu. Za prenos takšne televizije bi porabili samo 12 do 20 odstotkov obstoječega analognega spektra. To pomeni, da bi potemtakem dividenda zanašala približno 80 odstotkov spektra, ki je bil v uporabi za klasično analogno televizijo.2 Gerard Faria (Teamcast) v svojem referatu na konferenci World DVB pravi, da je to nevarno razmišljanje, saj temelji na predpostavki, da se ponudba programov prizemeljske televizije ne bo razvijala v smeri nastajanja novih, specializiranih programov in televizije visoke ločljivosti.