Prostozidarske lože obstajajo in delujejo že več kot 250 let. Danes jih je kar 40.000 in imajo šest miljonov članov, kar je neverjetno veliko, saj vemo, da jih nikjer na svetu ne gledajo preveč prijazno. Tako je Reuter leta 1984 objavil, da Scotland Yard raziskuje članstvo svojih uslužbencev v prostozidarskih ložah, tiskovna agencija DPA pa je pisala o tem, da članstvo britanskih policistov v prostozidarskih ložah ni v skladu z njihovo zavezo o nepristranskosti. Policisti prostozidarji so morali zapustiti svoje službene položaje, saj naj bi zaveza, ki so jo dali ob vstopu v policijske vrste, veljala tudi v zasebnem življenju. Tudi v Evropskem parlamentu v Strasbourgu je britanski laburist Pitt zahteval, naj evropski parlamentarci in uradniki rečejo, ali pripadajo prostozidarskim ložam. Dodal je še, da je "zaradi vpliva prostozidarjev globoko vznemirjen". Verjetno je imel v mislih dejstvo, da je v Združeni veliki angleški loži kar 8.000 prostozidarskih lokalnih lož in da ima združena loža kar milijon članov - samo na širšem območju Londona jih je več kot 300.000. Pojem prostozidar izvira iz angleške besede "freestone-mason" in pomeni gradbenika, ki se ukvarja z obdelovanjem kamna peščenca, ki so ga uporabljali za gradnjo obokov, lokov in stebrov srednjeveških katedral (razlikuje se od besede "roughstone-mason" ali lomilca kamenja, ki je opravljal le nezahtevno, čeprav težaško sekanje posameznih kamnitih blokov v zahtevane kose). Če je freestone-mason hotel uspešno opravljati svoj poklic, je moral biti neodvisen ter brez tlačanskih in drugih fevdalnih obveznosti, saj se je zaradi narave dela pogosto selil iz kraja v kraj. Roditi se je moral kot svoboden človek svobodnim staršem. Prvotno je loža, v kateri se danes združujejo prostozidarji, pomenila gradbeno kolibo, ki so jo prostozidarji uporabljali kot delavnico in prostor za zbiranje. Absolutizem je razen plemstvu in kleru nekaj privilegijev priznaval le še rokodelcem. Lahko so se združevali v cehe in prav zidarji so uživali nenavadno veliko privilegijev. Papeška bula jim je dovoljevala, da so brez ovir potovali po vsem zahodnem svetu in da so lahko neovirano prestopali meje držav tudi v vojnem času. Svojo umetnost zidanja so skrbno skrivali in jo prenašali iz roda v rod, med seboj pa so se sporazumevali s tajnimi razpoznavnimi znaki. V notranjosti gradbenih kolib so izdelovali načrte za konstrukcije in se v globokem premišljevanju tudi duševno pripravljali na izvedbo del.