Odkar v Ljubljani velja nov odlok o urejanju prometa, se le redko peljem v mesto z avtomobilom, zato je bilo zanimivo videti, kako izgleda center ob 11h dopoldne, ko sva se vračala z obiska na ministrstvu za promet. Prvi vtis je spodbuden. V centru bi brez težav našla parkirni prostor za kratek nakup ali opravek in to je bil eden od namenov uvedbe ukrepov. Center enostavno ne prenese, da bi vsi, ki prihajamo vanj za ves dan, imeli možnost, da na ulicah razstavljamo svoje lepotce. Avto je žal predmet, ki ne rabi le za prevoz, ampak ima še stotine drugih vlog. Omogoča nam, da se z njim tudi postavljamo pred vrstniki ali sosedi, s svojim načinom uporabe sporočamo, kdo in kakšni smo, in, kar je najbolj neverjetno, je celo predmet, v katerega smo lahko iskreno zaljubljeni in naredimo zanj praktično vse. Z vidika varnosti je seveda dobro, da imamo vse sodobnejši vozni park, žal pa večine prednosti sodobnih avtomobilov ne znamo ali nočemo uporabiti v ta namen. Prepričan sem, da se bo zato večina težko sprijaznila, da v centru ni več dovolj brezplačnega prostora za vse, ki bi se radi pripeljali s svojim avtom. In ker ni prostora, je treba iz centra spraviti predvsem avtomobile, ki se ves dan nikamor ne premaknejo in so pravzaprav le na razstavi. Njihovi lastniki namreč ne oživljajo trgovin, ne sklepajo poslov in zavarovanj, ne urejajo stvari na sodiščih in v uradih. S parkiranjem v mestu le preprečujejo, da bi to počeli njihovi gostje ali stranke. Pričakoval bi, da bo vsak lastnik trgovine ali podjetja, ki živi od strank, poskrbel predvsem za njih, a če ima parkirni prostor, je na njem najprej njegov avto, nato so na vrsti avtomobili zaposlenih in včasih je čisto pomotoma prostor še za tiste, ki bi radi prinesli svoj denar. Ne bo lahko. Še bolj težko bo odvzeti privilegij, da si ograjujejo in zasedajo cele ulice, ministrstvom in drugim pomembnim institucijam. Tudi na teh parkirnih mestih večina vozil ves dan le prijazno čaka uporabnike ali lastnike, popoldne in zvečer pa ostanejo le ograje, ki mrko odganjajo obiskovalce centra. Še najteže je in bo stanovalcem. Mestno jedro brez prebivalcev ne živi in ne more živeti, ponuja jim številne prednosti, pa tudi številne omejitve in slabosti, ki jih stanovalci, oddaljeni le kilometer, nimajo več. Pri uvedbi omejitev vidimo seveda le slabosti in izgubljene pravice, ki smo si jih nasilno prisvojili v letih nereda. Upam, da mesto ne bo popustilo pritiskom, ki bodo udarili na dan, ko bo konec dopustov. Uvajanje reda ni popularno, ker prej ali slej stopiš komu na žulj. Ko stisneš navadnega meščana, preklinja in se jezi, ko pa je žulj na bolj bolečem mestu, je nevarno, da ti odnese nogo. Upam, da bosta tokrat prevladala razum in doslednost. Red in pravila laže sprejmeš takrat, ko veš, da ni druge možnosti in da to velja za vse. Takrat bo avto postal normalno prevozno sredstvo in bomo začeli trezno izračunavati dejanski strošek njegove uporabe, kjer bomo k ceni bencina prišteli še letno izgubo vrednosti avtomobila, ceno vseh zavarovanj, servisov, cestnin in parkirnin. In pri povprečnem avtu je to od 50 do 80 tolarjev za vsak prevoženi kilometer.