o porazu fašizma v drugi svetovni vojni sta se na svetovnem prizorišču pojavila dva enakovredna zmagovalca: ZDA z zahodnimi in Sovjetska zveza s vzhodnimi evropskimi državami. Med obema zmagovalcema se je začela tekma za prevlado v svetu. Nasproti sta si stala dva različna politična sistema: demokratični na zahodu in komunistični na vzhodu. Zaradi medsebojne grožnje sta oba politična bloka ustanovila obrambni zvezi. Leta 1949 je zahodni blok ustanovil Nato, ki je predstavljal zagotovilo za ameriško posredovanje ob morebitnem napadu Sovjetske zveze na zahodno Evropo. Ob ustanovitvi so namreč sprejeli tudi načelo (5. člen sporazuma), da napad na katerokoli članico Nata predstavlja napad na vse članice. Šest let kasneje je kot protiutež na vzhodu nastal Varšavski pakt. V času hladne vojne sta si obe obrambni zvezi posredno večkrat stali nasproti; npr. v korejski in vietnamski vojni. Po razpadu Varšavskega pakta leta 1991 se je Nato znašel v krizi iskanja novega smisla svojega obstoja. In ko nimaš smisla svojega obstoja, se je, tako kot to počnejo gospodarske družbe v globalnem svetu, najlažje širiti. Ker pa svoje pretekle narave Nato ne more kar tako pozabiti, nadaljuje vojno z vzhodnim blokom, in to tako da ga postopoma prevzema. Če se že gospodarske družbe nenehno prevzemajo, zakaj ne bi tega počel tudi Nato.