uredništvo Studenta, da »grobo žali pridobitve revolucije«. Hajki se je v srbskem političnem tedniku NIN zoperstavil tedanji liberalni kulturni minister Branislav Milošević. Že naslednji dan je politični dnevnik Politika objavil komentar in v njem kulturnega ministra obtožil, da s sebi podobnimi vodi »protititovsko politiko«. Pod komentar se je podpisal B. Jovanović, v resnici pa ga je pripravila Mira Marković z zvestimi privrženci. Čeprav je v komentarju neposredno napadla kulturnega ministra, je bilo kot na dlani jasno, da je sporočilo v resnici namenjeno Dragiši Pavloviću in predsedniku predsedstva Srbije Ivanu Stamboliću, ki sta menila, da je dramatiziranje v zvezi z naslovnico Studenta nepotrebno. Slobodan Milošević je takrat nastopil kot veren titoist. Septembra istega leta, ko je vojak albanske narodnosti Aziz Keljmendi ubil četverico sovojakov v paračinski kasarni, so se prebudili vsi nacionalistični duhovi v Srbiji. Časopisi, radijske in TV-postaje so si izmišljali vzroke za poboj v kasarni (med njimi je bil tudi slovenski vojak) in jih pripisovali »albanskemu iredentističnemu elementu«, ne pa moteni osebnosti Keljmendija. Dragiša Pavlović je bil edini, ki se je zavedal ne-