Pričakovanje velikih držav je popolnoma logično. Spomnimo se Slovenije v Jugoslaviji. Slovenija je, čeprav je bila dvomilijonski narod, zaradi gospodarske moči hotela imeti tudi več besede, čeprav tega ni rekla naglas. Logika je bila popolnoma enaka tej, ki smo ji priča zdaj v Evropi. Če kot država prispevate 25 odstotkov bruto domačega proizvoda v neki federaciji, hočete imeti temu ustrezen vpliv. Logično! Tako kot smo mi to pričakovali znotraj Jugoslavije, tako večji narodi pričakujejo znotraj Evrope. Zato bo treba najti neko formulo, da se bo ekonomski interes uskladil s političnim, vendar ne v škodo skupnosti. In to je izjemno težko. Vedeti moramo še nekaj: taka Evropa je nastajala postopoma, z združevanjem nekih nekih držav, ki nimajo istih izhodišč niti z moralnega stališča niti s stališča tehničnega obvladovanja političnega prostora, med sabo niso primerljive. Tukaj bo tudi nastal problem. Razumljivo: če ste v neki zvezi od začetka, ne boste kar tako privolili, da postanete enakopravni z nekom, ki je prišel 30 let pozneje. Tu je še problem, na katerega je že opozoril Slavoj Žižek: velike evropske države skrbi, da bodo izgubile svojo vlogo. Te države izhajajo iz pojma nacionalne države, iz moči, ki so jo imele v 19. in 20. stoletju in je ne želijo izgubiti. Velik korak naprej je že, da si Francija in Nemčija želita deliti vpliv. Še pred 30 leti si tega sploh ne bi mogli zamišljati. Ampak zdaj sta prišli do spoznanja, da se pravzaprav, če hočeta obdržati še neko vlogo in vpliv, morata tudi sami uskladiti; da si morata vpliv razdeliti, ne pa tekmovati med sabo.