»Pojdite za mano,« je rekla. Za starodavno grobnico so bila ozka vrata in odprla jih je s ključem, ki je bil večji kot njena dlan. Prišla sta na cerkveno dvorišče; na hitro se je ozrla okrog, potem pa pohitela naprej med oglodanimi nagrobnimi kamni in zarjavelimi železnimi križi. Iz cerkvenega dvorišča sta skozi vrtna vrata izstopila na neko stransko ulico, in pri priči je zahrumel motor avtomobila, ki je z ugasnjenimi lučmi stal v bližini. Urno sta zlezla vanj. Tokrat je bil Wallander prepričan, da je avto znamke lada. Mož za volanom je bil še zelo mlad in je kadil eno izmed tistih konjskih cigaret. Baiba Liepa se je bežno nasmehnila Wallanderju, plaho in negotovo, in odpeljali so se na glavno prometno cesto, o kateri je Wallander sodil, da je Valdemar. Šli so proti severu, mimo parka, ki se ga je spominjal še z ogledne vožnje z narednikom Zidsom, in nato zavili na levo. Baiba Liepa je nekaj naročila vozniku, in ta ji je v odgovor pokimal. Wallander je opazil, da voznik nenehno pogleduje v vzvratno ogledalo. Še enkrat so zavili na levo, nato pa je voznik na lepem močno pospešil in obrnil nazaj. Znova so šli mimo tistega parka, in Wallander je bil zdaj povsem gotov, da je to Vermanov park; peljali so se nazaj proti središču mesta. Baiba Liepa se je sklonila naprej na svojem sedežu, kakor da bi vozniku dihala za vrat neslišna navodila. Šli so mimo bulvarja Aspasias, prevozili še enega izmed opusteli trgov in prečili neki most, ki pa mu Wallander ni vedel imena.