ORIGINAL: Varstvo pred škodo zaradi hrupa je mogoče uveljavljati na podlagi 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Kadar tožena stranka povzroča vznemirjenje z dovoljeno dejavnostjo, ni mogoče zahtevati odstranitve vira vznemirjanja, lahko pa tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki presega normalne meje, in družbeno upravičene ukrepe za zmanjšanje škode. Če postane zaradi hrupa stanovanje neuporabno za bivanje, je mogoče zahtevati njegovo nadomestitev z drugim ustreznim stanovanjem. To je odprava škode na nadomestni stvari z vzpostavitvijo prejšnjega stanja v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZOR, hkrati pa gre za družbeno upravičen ukrep za preprečitev nadaljnje škode v smislu četrtega odstavka 156. člena ZOR. O b r a z l o ž i t e v : V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo na podlagi obsežnega dokaznega postopka, tudi z izvedenci in ogledom, ugotovljeno, da ima tožnik stanovanje v stavbi, v kateri tožena stranka opravlja industrijsko dejavnost z raznimi stroji in napravami, ki povzročajo hrup, zaradi katerega tožnik ne more stanovanja normalno uporabljati. Hrup traja ves dan in občasno presega meje, ki jih dovoljujejo predpisi. Tožena stranka je pričela opravljati svojo industrijsko dejavnost v stavbi Retnje 1, a šele kasneje, ko je tožnik že kupil stanovanje in se vanj vselil. Ugotovljeno je, da hrup, ki ga povzroča industrijski kovinski obrat tožene stranke, presega meje normale za stanovanjske prostore. Čezmeren hrup je resna motnja, ki ne pomeni samo zmanjšanja nujnega udobja v stanovanjskih prostorih, temveč lahko ogroža tudi zdravje prizadetega. Okolje, ki ga moti intenziven in trajen hrup, ni zdravo življenjsko okolje. To pa kot pomembno dobrino zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. členu. Konkretno pravno varstvo pred grozečo škodo in vznemirjanjem zagotavlja 156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Na podlagi te določbe je mogoče uveljavljati tudi varstvo pred posegi v okolje. Sem sodi tudi varstvo pred škodo zaradi hrupa. V obravnavanem primeru ni mogoče zahtevati odstranitve vira vznemirjanja, ker tožena stranka vznemirjanje povzroča z dovoljeno dejavnostjo. To upravičuje tožečo stranko le, da uveljavlja zahtevek na povrnitev škode, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR), in da zahteva družbeno upravičene ukrepe za zmanjšanje škode (četrti odstavek 156. člena ZOR). Podrejeni zahtevek tožeče stranke, s katerim uveljavlja zamenjavo stanovanja, ima podlago v navedenih določbah. Tožeča stranka se je s tem, ko je postavila tak zahtevek, zadovoljila z nadomestitvijo svojega stanovanja z drugim, pri čemer je nadomestno stanovanje določila opisno in ga s tem opredelila kot genus, torej ne kot species, kar praviloma predstavlja posamično določeno stanovanje. Nadomestitev razvrednotenega stanovanja z drugim ustreznim stanovanjem, opredeljenim samo s splošnimi lastnostmi (velikost, število prostorov, širša lokacija), smiselno pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi moralo biti, če ne bi prišlo do škodnega delovanja tožene stranke. Gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno pozna sodna praksa pri škodi na nadomestnih stvareh, ko se uničena stvar nadomesti z drugo. Tako odškodovanje predvideva določba prvega odstavka 185. člena ZOR in je v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZOR. Hkrati je mogoče šteti nadomestitev razvrednotenega stanovanja proti sočasni prepustitvi tega stanovanja toženi stranki za družbeno primeren ukrep za preprečitev nadaljnje škode v smislu četrtega odstavka 156. člena ZOR. Za toženo stranko lahko tožnikovo sedanje stanovanje predstavlja vrednost kot del poslovnega objekta, medtem ko za tožnika, ki potrebuje stanovanje, take vrednosti nima. Glede na navedeno ni utemeljen revizijski ugovor, da izpodbijana sodba nima podlage v odškodninskih predpisih. Kot rečeno ima izrek o zamenjavi stanovanja podlago v prvem odstavku 185. člena ter v tretjem in četrtem odstavku 156. člena ZOR.