Nasploh je bila četrtkova vladna seja nekaj posebnega. Začela se je z debelo uro zamude. Za to je bil »kriv« Zagožen, ker se je priglasil k Bajuku na nenapovedan pogajalski obisk. Predsedniku vlade je skušal dopovedati, da vlada na sejah ne bi smela spoštovati določil poslovnika vlade, po katerih ministri odločitve lahko sprejemajo s preglasovanjem. Predlagal je, da se namesto tega sprejemajo le odločitve, ki bodo sprejete soglasno. Poteza je razumljiva, saj se je po Peterletovem in Bajukovem izstopu iz stranke razmerje porušilo oziroma še bolj očitno nagnilo v prid socialdemokratske stranke, kajti po novem ima vsaka stranka tudi formalno enako število ministrskih glasov, zato tehtnico nagiba premierov glas. Razmerje je seveda bistvenega pomena, ko se bo vlada odločala o nekaterih ključnih finančnih potezah. Da gre za izjemno resno vprašanje, dokazujejo Zagožnove besede na seji sveta stranke v četrtek, ko je dejal: »Če takšnega sporazuma ne bo in Bajuk ne bo pripravljen na dogovor, ne bomo mogli prevzeti odgovornosti za delovanje te vlade.« Dodal je, da zaradi Bajukove morebitne drugačne odločitve in zaradi porušenega razmerja v vladi ne bodo vlagali konstruktivne nezaupnice, saj bi bila ta v času, ko so že razpisane volitve, nesmiselna. Ni pa zanikal, da je Bajuku na četrtkovem pogajanju predlagal odstop, če ne bo privolil v podpis tripartitnega dogovora med vladnimi strankami. Očitno je dr. Franc Zagožen svoje zahteve pripravljen stopnjevati, če bo treba tudi do vložitve uradne zahteve po Bajukovem odstopu. Njegova odločnost izvira med drugim iz tega, da pravzaprav nima kaj izgubiti. Vojna se je začela, volitve pa so tik pred vrati. Če Bajuk v »protokol« o delu vlade ne privoli in kot kaže, ne bo , si lahko Zagožen ob vsaki napačni vladni odločitvi umije roke s kazanjem s prstom na vladno partnerico, nazadnje pa premiera tik pred volitvami s pomočjo glasov leve opozicije zruši ter tako vladi v najbolj ključnem trenutku volilne kampanje odvzame cel kup pristojnosti.