Akoprav bi se vzgojni naslov prevladujoče črnega ploščka bolj podal kakim tolstim reperjem, ki s klobasastimi prsti žugajo belemu establišmentu, belim supremacistom in beli kulturi nasploh, hkrati pa temnopolto bratovščino pozivajo k soncu in svobodi tako, da ji namesto podrobnega načrta idealne prihodnosti po meri črnega človeka za zadnje dolarje raje prodajo svoje rime, se predvidevanjem navkljub za geslom Use Your Brain skrivajo štirje mrkogledi Švedi pod skupnim imenom Clawfinger. Vendar pa, če je eksplozija repa resnično dokazala karkoli, potem je to nadčasovna relevantnost tiste anonimne ugotovitve talk is cheap, ki se je, kot kaže, Clawfinger krepko zaveda. Z ustrezno zvočno podlago podkrepljen poziv k razumu, ki nadgrajuje približno tam, kjer je takoj po prvem albumu kot zgaran konj omagala skupina Body Count, se z asketsko, malodane špartansko vztrajnostjo posveča izrojeni fuziji repa in težkometalnega blitzkriega, pri tem pa disciplinirano, brez milosti, počisti z vsemi posušenimi štrlinami tega kontroverznega crossoverja. Clawfinger ne niha iz skrajnosti v skrajnost, se pravi iz ortodoksnega metalurškega drgnjenja v infantilno repersko mahedranje z jajci kot podaljškom glasilk, da bi nato lažje našel zlato sredino in pravo mero. Nikakor. Z zavidanja vrednim občutkom za ritem, ki pri večini komadov nevsiljivo insinuira, da skupini komercialni uspeh tudi v bodoče ne bo popolna neznanka (ki ji bo, upam, dostojno kos) in da njena izpovedna energija ni le derivativni skupek klišejev, disciplinirano dokazuje, kaj je to distanca. Distanca do metalske poze, do reperske logoreje in konec koncev do mainstreama, treh najbolj spervertiranih in eksploatiranih rokovskih stranpoti, ki do bistva pripeljejo le tiste, ki zmorejo z dovolj ostrimi kremplji učinkovito razparati fasado. Hm, morda zato ime Clawfinger. Drži, cedejka je nosilec zvoka, ki hkrati funkcionira tudi kot zanesljiv kazalec neinventivnosti: bendi, ki povejo najmanj, zasedejo največ prostora. Tisti, ki znajo ozki rokoidni specializaciji navkljub uporabljati možgane, to pokažejo že v 44 minutah. Prepričan sem, da pri Clawfinger to ni zgolj posledica pregovorne severnjaške racionalnosti.