Odlično so ji postregli v gostilni Asado, ki ima svoje mesto v Levcu, krajem med Žalcem in Celjem. Najbolj poznana je po odlični morski hrani, čeprav boste pri njih dobili skorajda vse, kar si boste zaželeli. Izbirali smo lahko med rostbifom z redukcijo balzamičnega kisa in česnovim krutonom, tagliato na sicilijanski način s čipsom pršuta, karejem mladega jagenjčka z rožmarin krompirjem in karameliziranim korenčkom, filejem brancina v zeliščni oblekici, različnimi juhami, solatami, testeninami, zrezki in rižotami ter ob tem razmišljali, kaj bi si izbrali za gašenje naše žeje. Zaradi tolikšne izbire smo odločitev raje prepustili strokovnjakom in se prepustili domišljiji njihovega kuharskega mojstra. Dobra volja je prišla sama od sebe, posebej ko nam je dišeče kulinarične specialitete postreglo prijazno osebje, hrana pa je bila ne le lepa na pogled, temveč tudi profesionalno pripravljena. »V Asadu sem kar pogosto. Pred olimpijskimi igrami smo v vanj še posebej radi hodili na kosilo. Čeprav je v največji meri rezervirana za ljubitelje morskih dobrot, si tukaj najraje izberem puranji zrezek z gobovo omako in pečenim krompirjem. Imajo pa tudi zelo dobro gobovo juho, ki jo postrežejo v kruhovi skodelici.« Kadar je doma, pa se prepusti kuharskim mojstrovinam svoje mame, ki zelo dobro kuha, hkrati pa pošteno prizna, da zna tudi njen fant Igor odlično razvajati njen želodček in sama pred štedilnikom še ni zelo spretna. »Po pravici povedano, moji začetki kuhanja ne segajo prav daleč nazaj, in zato se verjetno še ne znajdem preveč dobro. Ampak obljubim, da bom tudi to izboljšala! Znam sicer pripraviti najbolj običajne jedi, najrajši pa pustim, da drugi razvajajo mene.« Največkrat ji nasvete deli mama, včasih pobrska po revijah in najde kakšne zanimive recepte, kuharskih knjig pa zaenkrat še ne uporablja. Najteže ji je, ker vedno znova pozabi recept in potem kliče mami za nadaljnje napotke. Z veseljem se loti musake ali speče mafine, ki jih pripravi za vso družino, saj kadar se le odloči, da bo pripravila kaj za pod zob, rada skuha veliko količino hrane, da jo lahko poskusijo vsi. »Moja družina šteje šest članov in ne zgodi se prav pogosto, da vsi skupaj sedemo za mizo. Zato trenutke, ko smo skupaj pri kosilu, ponavadi ob nedeljah, znamo zelo dobro izkoristiti,« pove in doda, da jih tudi zna ceniti. Štajerka se še najbolj razveseli, če pred sabo dobi polnjene lignje, gosti sok z radensko ali vodo z okusom, paradižnik ali nektarine, saj je to njena najljubša hrana. Vse to že vedo v Asadu, zato ji vedno pripravijo kaj tako zelo dobrega, da se judoistka ne more upreti gurmanski skušnjavi. Oktobra bo Asado za mesec dni zaprl svoja vrata ter jih nato v novembru ponovno odprl z novimi prostori, razširjeno teraso, posebnim kotičkom za najmlajše goste, ki bodo na igralih sproščali odvečno energijo, medtem ko bodo lahko starši v miru popili še tistih nekaj požirkov dišeče kave ali izpraznili kozarec z žlahtno kapljico. Urejeno parkirišče, prijeten ambient, dobra postrežba in kvalitetna hrana so vsekakor lastnosti, zaradi katerih Asado že sedaj upravičeno uživa dober sloves. Medtem ko se k njim večkrat odpravi na kosilo ali večerjo, pa zajtrk najpogosteje poje doma, šele po prvem treningu, okrog devete ure. Pripravi si kosmiče z mlekom, dostikrat pa se zgodi, da je zvečer, ko pride s treninga, tako lačna in žejna, da si mora privoščiti kakšno sočno sadje ali si pripraviti solato iz paradižnika, tune, koruze, paprike … Odvisno od sezone zelenjave, čeprav raje ostaja pri stvareh, ki jih že pozna. Tudi v Pekingu na olimpijskih igrah je ostala zvesta preverjenim stvarem. »Prehranjevali smo se v olimpijski vasi, kjer so bile ogromne hale s hrano, dostopne vsem nam, 24 ur na dan. Na razpolago smo imeli od kosmičev, kruha, sadja, zelenjave, mednarodne kuhinje, sredozemske kuhinje, azijske kuhinje, do sladic, pijač, celo restavracij s hitro prehrano ni manjkalo. Jedla sem zajtrk, kosilo in večerjo ali samo zajtrk in pozno kosilo, odvisno od aktivnosti na določen dan. Največ sem pojedla jedi z žara, testenin, sadja in zelenjave. Tudi katere od sladic se nisem branila,« se simpatično nasmehne in po tehtnem premisleku se vendarle spomni, da se je nekoč že podala v neznano in v Parizu poizkusila polže iz hišice.