Vojaški rok je služil v Sisku. "Ničesar nisem blefiral, bil sem tak, kot sem vedno," se spominja Filipčič, ki je izkušnje iz JLA opisal v knjigi Kuku. Težave so se začele takoj. "Tedaj sem se brez uma vrgel proti njim in začel metati stole nanje. Skočili so name in me podrli na tla in me obrcali," je zapisal v knjigi. Premestili so ga v Zagreb, na psihiatrijo, in tam se je drama nadaljevala. Med vizitami je v rokah vrtel svinčnik, hodil na stranišče in tam stal po cele ure. Zdravniki in osebje so mu grozili. V bolnišnici so mu dodelili celo pisalni stroj, ker naj bi bil po svoje simpatičen podpolkovniku Rakonjiću. Vse skupaj pa je bila le finta. Rakonjić je hotel enega najboljših slovenskih dramatikov poslati nazaj v vojsko ali povsem zlomiti. "Zvezali so me za roke in noge na posteljo. Nekdo je vključil stroj in Rakonjić je stopil k meni z železno palico, iz katere so švigali modri plamenčki. ... Ne vem, koliko časa je to trajalo, ampak na koncu sem se že v ritmu tresel kot blazen, premetaval, kolikor so mi dopuščale vezi, in rjovel kot blazen. Bila je strahotna bolečina, ki se je vsa zbrala v eni točki nekje v glavi ..." je mučenje v vojaški bolnišnici opisal Filipčič. "Potem sem propadel. Odšel sem k Rakonjiću in ga prosil, naj me spusti domov vsaj za dve leti ... Rakonjić je zdaj imel zanesljiv dokaz ... Pokazal mi je neko knjižico - še pred pol leta bi bil s to diagnozo (psihopat) zunaj, danes pa, na žalost, to ni mogoče." Ampak zgodba kljub vsemu še ni bila končana: "... Tedaj sem vzel iz nočne omarice kozarec marmelade, v katerem mi je mama poslala breskov kompot, in odšel v stranišče ... Potem sem zarezal. Premalo. Še enkrat. Skoraj nič. In zdaj z vso silo ... Premišljeval sem, ali je to zadosti ... Drugo jutro pri viziti je Rakonjić stopil k meni in me mrko pogledal: 'Zašto si to uradio?'" Iz vojske so ga izpustili po petih tednih.