Vsvetu igre in predvsem filma obstajajo liki, ki nikoli ali pa zelo redko igrajo glavno vlogo, igralci, ki so redko nagrajeni z uradnimi nagradami, vseeno pa so s svojimi nastopi pustili neizbrisen pečat, predstave in filmi, v katerih se pojavijo, pa z njihovimi nastopi vedno zgolj pridobile. Take vrste igralec je Andrej Nahtigal, vitalni šestinšestdesetletnik nadvse pestrega pedigreja, saj je po osnovni izobrazbi tako strojni ključavničar kot diplomirani dramski igralec, je pa tudi bivši državni reprezentant v smučarskih skokih, balinar, muzikant, učitelj igre in nenazadnje ljubljanska mestna legenda. Trdoživi romantik, ki se v teh dneh bliža 50-letnici bivanja na igralski sceni, še vedno pa ga krasi redka strast do življenja. Praznujete petdesetletnico nastopanja na odru. Kdaj se je torej zgodil prvi nastop?29. marca 1959 na velikem odru ljubljanske Drame v znameniti predstavi Kronika Williama Shakespeara o kralju Henriku V., v kateri je glavno vlogo igral Boris Kralj, francoskega kralja Stane Sever, njegovo hčer Katarino pa Majda Potokar. Sam sem nastopal v petih ali šestih različnih vlogah, na koncu pa sem prišel celo do nekaj teksta.Imeli ste 17 let?Da, v sedemnajstem letu sem bil oziroma v drugem letniku industrijske šole Litostroj, kjer sem se šolal za strojnega ključavničarja, specializiranega rezkalca, kar sem seveda tudi postal in sem med počitnicami bil na poletnem delu v Titovih zavodih Litostroj na osmem polju kot specializirani rezkalec.Kaj specializirani rezkalec počne?Vrta, rezka utore, špranje, kakršne ima na primer vijak, matica pa ne. Na primer špranje na vijaku, v katere gre vrh izvijača. Če me ne bi premamile odrske deske, bi bil danes verjetno kak specializiran orodjar. Bil bi eden najbogatejših ljubljanskih obrtnikov. Če bi bil seveda tako uspešen, kot sem, to lahko rečem, kot igralec. S kakšno oceno bi svojo kariero ocenili na lestvici od ena do pet?Raje bi jo z ena do deset. Svojo prehojeno pot bi ocenil s šibko devetko.Kaj manjka?Kot vsakomur, veliko. Oskar?Oskar je prestižna nagrada, ki jo pretežno dobivajo ameriški igralci, le izjemoma morda kdaj tudi kak italijanski poštar, kar se pa zgodi na svete kvatre.Kdo je po vašem videnju velik filmski igralec?Veliko jih je, zelo veliko, zlasti v zlati dobi ameriškega filma, kjer lahko naštejeva celo plejado kavbojev. Govorim o petdesetih in šestdesetih letih. Audie Murphy v Dvoboju pri srebrnem potoku, John Wayne, Kirk Douglas, Robert Mitchum, William Holden, Richard Widmark, Glen Ford, Marlon Brando, ki je seveda že drugačen od njih, ker je že imel Strasbergovo šolo, James Dean, Montgomery Clift, to so bile te prelomnice.Gre tudi za neke vrste vaše vrstnike, generacijo, ki je govorila vaš jezik, mar ne?Seveda, to je to. Razumem, kako so oni razumeli Stanislavskega, pri katerem se je vse začelo. Torej biti, ne igrati. Biti tisto, kar predstavljaš na sceni. Ali to pomeni, da določenih vlog ne moreš igrati?Ne. Po mojem se da igrati tudi Molie`ra na tak način. Brez vsakršne špilastike, brez vsakega afnanja. Biti vesel, ko si vesel, žalosten, ko si žalosten, ko ti gre na jok, ti gre pač na jok.Vživljanje?Zagotovo, vendar pa se tukaj vedno gibljemo nekje med raciem in emocijo.Ste se od pretirane vživetosti morda kdaj ustrašili samega sebe?Ne.Tudi v zasebnem življenju ne?Ne, tudi ko sem letal po zraku, se tega nisem ustrašil. Komaj sem čakal, da bom spet prišel na start, da se bom spustil dol. In enako zdaj komaj čakam, da pride moj nastop, da zaživim neko drugo življenje, ne glede na to, ali je žalostno ali pa veselo. Ni važno. Naše pravo življenje se začne šele na odru in če ti tam uspe odpreti prave registre, potem si lahko zadovoljen.Ste imeli kdaj kakšno moreče dolgo pavzo in abstinenco od odra oziroma od nastopanja nasploh?Če je bila kakšna abstinenca, se je to zgodilo zaradi višjih sil. Na primer zboliš, kar se je meni zgodilo pred nekaj leti, ko sem se komaj rešil cipres.Kaj je bil most med Litostrojem in Dramo?Profesor slovenščine me je že v srednji šoli pogruntal, da sem dober za recitiranje, tako da sem v mali dvorani kina Litostroj moral recitirati na pamet Povodnega moža, v tretjem letniku pa tudi Uvod h Krstu pri Savici. Za celo šolo. Poleg tega sem v istem času že tudi sam hodil v KUD Svoboda Zgornja Šiška, kjer je bil naš mentor Janez Rohaček, znameniti bariton in igralec ljubljanske Drame. On je bil moj prvi mentor. Takrat smo študirali Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kjer sem že zelo zgodaj uvidel, kam spadam, da sem Tonček. Takrat sem bil pač cortkan fantek. In zanimivo je, da so mi, ko sem prišel v Dramo, rekli, da je na svetu veliko Romeov, da je pa malo Parisov, torej Julijinih zaročencev. Tako sem prišel do prinčevskih vlog. V Zimski pravljici, kjer sem igral Florizela skupaj z Minu Kjudrovo, sta ta dva lika v bistvu predhodnika Romea in Julije, vendar pa do Romea, kot sem že rekel, nisem prišel. Vsaj na odru ne. V zasebnem življenju večkrat. Da ne bo kakih pomot. Ko sem še letal po zraku in je bila Milena Zupančič še gimnazijka, sem ji bil od vseh skakalcev najbolj všeč jaz. Pisala mi je, ali ji lahko pošljem sliko, in sem ji jo tudi poslal.Da končno pojasnimo tudi to, v mladosti ste bili športni zvezdnik. Smučarski skakalec, reprezentant, mar ne?Lahko bi temu rekli tako. Ludvik Zajc, Oto Giacomelli, Peter Eržen, Marjan Pečar, Miro Oman, Božo Jemc, celo Šlibar je skakal z nami. Leta 1961, ko smo bili na pokalu Kongsberg, kar je bilo takrat evropsko prvenstvo, so bili seniorji Oman, Pečar, Šlibar in Jemc, mladinci smo bili pa Zajc, Giacomelli, Nahtigal in Curk. In mi smo zasedli prvo, peto in deseto mesto, seniorji pa to niso bili. Zadnjič sem dres z državnim grbom nosil leta 1969 na Goriškovi velikanki v Planici, ki smo jo tistega leta krstili. Osebni rekord?119 metrov. Interno med nama – šest metrov več kot Oto, hehehe.Ne bo interno. Ta večna rivalstva se mi zdijo plemenita in zabavna. Koliko je takrat znašal svetovni rekord?Takrat je bil 154 metrov, vendar pa je na tekmovanju Manfred Wolf poletel 165 metrov, pred njim pa Raška 164 oziroma Wirkola 162 metrov. Med nami je takrat poletel največ Marjan Prelovšek, 148 metrov. V uvodnih poletih se je zgodilo nekaj »salt« in tudi Ludvik Zajc je takrat opravil samo en polet, tako da nas je od enajstih tekmovalo samo še devet, med njimi tudi Oto Giacomelli in Andrej Nahtigal. Sam sem opravil enajst poletov.Pogumen fant.Vsi, ki smo poleteli, smo bili pogumni fantje. To je bila otvoritev največje letalnice na svetu. Na velikanko sem šel z 90-metrske. Ko sva se s Pečarjem decembra povzpela na vrh zaletišča in pogledala dol, je bilo grozljivo, in spomnim se, da je Pečo rekel: »Jih kar en lep k... gleda. Tle dol pa mene naujo vidl.« Sam sem dodal: »Mene tudi ne.« No, potem sva komaj čakala, da lahko greva čez.Drznil bi si reči, da o skokih govorite s še za odtenek večjim žarom kot o igri.Zanimivo. Morda sem več lepih trenutkov doživel kot skakalec kot pa igralec, gre pa v obeh primerih za velike psihofizične napore. Za strese in za adrenalin, čeprav v prvem planu govorim predvsem samo še o umetnosti, a je tudi skakanje umetnost. To, kar danes počnejo Ammann in Loitzl, je umetnost, medtem ko so naši pač obrtniki.Zakaj našim ne gre?Ker premalo vedo. Gre za stvar vedenja. In niso umetniki. Lahko mirno rečem, da sem človek, ki največ ve o skokih, zlasti kar se tiče umetnosti skakanja in letenja po zraku.Ste bili velik stilist?Da, tako so rekli drugi. Edini, ki mi je bil blizu po slogu, je bil Marjan Pečar.Kako ste kombinirali dve karieri, igralstvo in skoke?Med letoma 1961 in 1965 sem bil na igralski akademiji, ki sem jo končal, to so bila pa tudi moja najmočnejša skakalna leta, saj sem bil dvakrat na avstrijsko-nemški turneji, bil sem olimpijski kandidat in tretji z doseženo olimpijsko normo za olimpijado v Innsbrucku. Zakaj sem ostal doma in jokal, ne bom razlagal. Težka kuhinja. Gorenjska mafija pač.Se strinjate ali ne s Kozmusovo idejo o renti?Seveda se strinjam. Ni treba, da gre za veliko denarja, da ti ni treba nič drugega početi, vendar pa je neko dopolnilo k drugemu primerno. Vse življenje ne moreš samo skakati.Pri brskanju po vaši filmografiji sem zasledil film o nekem Geronimu iz leta 1966. Nemški film. Za kaj je šlo?To je film Geronimo und Die Rauber, koprodukcijski film z drugim naslovom Nebeški rokovnjači. Igral sem enega od štirih rokovnjačev. Tamladega, in v bistvu sem bil v tem primeru Romeo. Ste igrali tudi v kakem filmu, ki so ga posneli v nekdanjem filmskem naselju v Tomačevem?Seveda, vendar pa ne v kavbojkah, temveč sem bil statist v nekaj zgodovinskih spektaklih. Bilo je enostavno. Samo zamenjal si lasuljo in že si se šel borilne veščine v drugem filmu. Bili smo na pol kaskaderji. Pred leti sem imel priložnost prisluškovati, kako je človek vaše generacije rahlo okajen razlagal sogovorniku za šankom, da so dandanašnji filmi prevara in zanič ter da je pravi film Aleksander Nevski, to pa zato, ker so tam za velik prizor v resnici uporabili tisoče konj.Ja, kaj je vprašanje? Da so konji bolje plačani od igralcev?Na tega človeka ste me spomnili z omembo zgodovinskih spektaklov. Spomnili ste me na to, kako veliki privrženci viteške, fair-play mitologije ste ljudje vaše generacije.O, to pa zagotovo. Mi smo privrženci tega robinhoodovstva, pravičništva, romantike. Kako ste bili plačani za vloge, kakršna je bila v Rokovnjačih?Izjemno! Od tistega honorarja sem lahko živel vse leto. Dovolj je bila že velika vloga v nadaljevanki Ferien in Lipica, kjer sem igral hlapca, ki je ukradel gospodarjev denar. Tudi v Krajevni skupnosti sem jim speljal blagajno. Za vsako filmsko vlogo sem prodal stari in kupil novi avto. Toliko denarja je bilo. Takrat smo bili igralci še nekaj vredni, danes smo pa p... dim. Danes so glavni politiki. Vsak poslanec je trikrat več vreden od igralca s 40 leti delovne dobe v Drami. Govorimo o kešu. Nenazadnje. Zakaj pa ne? Delamo za denar. Odkar je novodobna Slovenija, je samo še ena sama politika, umetnost pa je degradirana. Igralci še posebno.Zakaj?Ker raje igramo, kot pa se borimo za svoje pravice. Sam sem izstopil iz vseh sindikatov, ker sem videl, da so to, kar oni dosežejo, drobtinice.Pa vendar, Špas teater in druga komercialna gledališča so uspešna.Te stvari me ne zanimajo, ker me v bistvu ne zanima denar, ampak umetnost. Navadil sem se živeti brez denarja.Dobro, toda tudi tisti štirje rokovnjači verjetno niso bili neka velika umetnost?Ah, kako da ne. Vse je šlo zares. Vse je štimalo. Režiral nas je eden najboljših režiserjev tistega časa, Arthur Rabenalt. Da ne govorim o filmu I Fatti di Bronte, ki smo ga snemali v Istri in v katerem sva igrala skupaj z Bertom Sotlerjem, režiral pa ga je Florestano Vancini, eno glavnih italijanskih režiserskih imen.Teza Mikija Manojlovića o tem, zakaj zanimanje za film pada, je, da filma ne podpira več politika, ker ga ne potrebuje več, saj ne potrebuje več medija, ki bi širil idejo o boljšem svetu, za dnevne potrebe pa jo dovolj dobro servisira televizija. Kaj pravite?Da, filme se danes gredo oni sami, na rdečih preprogah z njimi v glavnih vlogah. Kam smo prišli? Pripravili so nas do tega, da ne hodimo več ven, da zakrknemo doma pred svojimi škatlami, kjer nam ponujajo turbo produkcijo, vključno s slovenskimi žajfnicami. In če sva pri slovenskih nadaljevankah. Sam sem igral eno glavnih vlog v nadaljevanki Naša krajevna skupnost, kjer smo videli celo plejado slovenskih igralcev, medtem ko gre danes za štancanje. Čim hitreje nekaj narediti. Za tiste, ki so obsedeli doma, ker nimajo denarja, da bi šli ven.Ali je ta mašinerija ošabna, ko misli, da lahko zgolj z reklamo in ponavljanjem prepriča občinstvo o vsem?Zagotovo je vzrok v naglici. Ni več ne časa ne denarja, da bi se delalo, kot bi se moralo. Če se hočeš iti umetnost, si moraš vzeti čas.Kako ste snemali Krajevno skupnost?Trikrat po sedem nadaljevanj, da smo jih naredili enaindvajset, vendar pa je to trajalo šest let in gospod Marodič, avtor, nas je vse poznal. Vsakemu igralcu je vlogo napisal na kožo. Zanimivo. Producentka mi je po končanem snemanju celo povečala honorar. Danes dobi vlogo tisti, ki igra za manj denarja, ne pa tisti, ki je prvi poklican.Kako pravi je moj občutek, da med umetniško in športno sceno v najini deželici prej obstaja konflikt kot dialog?Po mojem ni ne dialoga ne konflikta, gre za brezračen prostor in morda smo zato v skokih padli v krizo. Zagotovo je treba v šport pripeljati tudi umetnost, ne samo znanosti. Vendar pa ni odnosa ne do umetnosti ne do vrhunskega športa. Tiste, ki so najbolj odgovorni, v obeh primerih predvsem zanimajo rdeče preproge in denar. Politika je kurba. Igrali ste tudi v jugoslovanskih filmih, na primer v filmu Valter brani Sarajevo. Kako se je tam streglo zadevam?Spoznal sem kompletno smetano jugoslovanske scene. Bil sem izbran tudi za vlogo Slovenca Janeza v filmu Sutjeska, šel sem na avdicijo in bil pri Stipetu Deliću tudi izbran, vendar pa je bil za glavno vlogo izbran tudi Hardy Krüger, Nemec, po nemško se pa napiše tudi Nahtigal, kar bi pomenilo, da v partizanskem filmu obe vlogi igrata Nemca, zaradi česar je gospod Bata (Živojinović, op.p.) rekel, da to ne gre, dosegel pa je tudi, da je zamenjal Krügerja, katerega vlogo je prevzel on. To je bilo ravno v sezoni, ko sem bil redno sprejet v ljubljanski drami. Krüger je pred tem nastopil v Neretvi. Bata je bil totalna pozitivna mafija in v bistvu je imel prav.Od kje mu ta moč?Bil je mag. Mojo vlogo je potem dobil Boris Dvornik, vendar pa obstajajo posneti kadri med menoj in Hardyjem Krügerjem, ki bi jih sam zelo rad videl. V bistvu bi lahko v filmu celo igral.Ni veliko Slovencev vletelo v ekipo, ki je igrala v velikih komercialnih jugoslovanskih filmih in nadaljevankah, kot so Kapelski kresovi in podobno...... ali pa serija Marija, kjer sem dosegel najvišji vojaški čin SS obersturmbanführer, tako da je moral celo komandant Bert Sotlar izpolnjevati moje ukaze, hehehe.Da, Slovenci ste igrali predvsem nemške oficirje. Kdo je vas vpeljal v to sceno?Jah, kdo pa drug kot Demeter Bitenc?! Pripeljal me je kot malodane svojega adjutanta. Tista finta, ko statisti vprašajo režiserja, ali naj pridejo na snemanje v četniških uniformah kar od doma, je namreč resnična. Od Slovencev smo bili Miha Baloh, Demeter, jaz, pred nami seveda Janez Vrhunc, Stevo Žigon, Bert Sotlar, Boris Kralj, Bert Sotlar in seveda Lojze Rozman.In Ratko Polič?On je v bistvu zamenjal mene, ker zaradi zasedenosti v Drami enostavno nisem več imel časa hoditi okoli. Glavnih vlog imate malo, mar ne?Ni kaj dosti, razen v eni epizodi nanizanke V.O.S. in v neodvisnem avtorskem filmu Goveja postrv, ki sem si jo sam ustvaril. Sem pa zato nastopil v vsaj sto filmih in televizijskih nadaljevankah in dramah.Ste imeli v teatru več glavnih vlog?Zagotovo, sploh zadnja leta, ko dobivam čedalje lepše vloge. Igralstvo je tek na dolge proge. Maraton.Ste dobili kakšno nagrado?Nobene nikoli, sem pa dobil nekaj priznanj, kot na primer priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije, prav tako priznanje Balinarske zveze za moj film Fant s kroglo, torej film o balinanju.Po marsičem se mi zdite primerljivi s pokojnim Mirkom Bogatajem.Saj sva bila sošolca in tudi velika prijatelja. In to tiste vrste prijatelja, ki si nikoli nista dala miru. Ko sem igral Florizela in bil zaljubljen v Minu Kjuder, mi je na oder vrgel lutko okostnjaka, samo da mi je nagajal. Bil je izjemno živ človek, čeprav je bil bistveno bolj boemski, jaz pa bistveno bolj človek športa. V pretepih sva bila vedno na isti strani.No, pa vendar se vas spominjam kot edinega petdesetletnika, ki sem ga redno videval v Palmi, zaradi česar se mi je zdela Ljubljana velemesto.Tako je pač prišlo. Včasih nanese, da človek ne more prenašati samega sebe. Tedaj moraš iti ven, na zrak, v družbo. Samo tako se lahko rešiš, sicer zakrkneš. Glavnih filmskih vlog ni bilo veliko, zato pa toliko več stranskih, in film, v katerem ste se pojavili kot stranski lik, je vedno pridobil. Kdaj ste vi in drugi dojeli, da je to vaša tržna niša?Film, v katerem sem se pojavil, je imel po navadi kar srečo in bil uspešen. Tudi zadnja dva Pod njenim oknom in Hit poletja sta takšna.O.K., Pevec je premostitvena generacija, medtem ko vas je mladi režiserski val kar nekoliko zignoriral.Res je. V Outsiderju sem v dodeljeni vlogi očeta glavne igralke bil zamenjan in tudi pri zadnjem Kozoletovem filmu Slovenka me je režiser poklical pol dneva pred snemanjem, da me je zamenjal zaradi razlogov, ki mi jih ne more razložiti. Nisem mu zameril.Pa vendar je nespoštljivo do legende, bi rekel?Da, priznam, da sem bil kar malce žalosten, je pa spet res, da pri Burgerju nisem mogel odigrati, ker sem igral glavno vlogo v Petanovi Fatalni komediji in fizično nisem mogel biti na dveh mestih, sem pa nekaj stvari tudi odklonil, kot na primer v Naši mali kliniki, Brat bratu, Strasti, ker je bil honorar premajhen. No, bog je najprej ustvaril brado sebi in isto velja za novodobne producente in politike, ki se bodo morali vprašati, zakaj so propadle firme, kakršna je bila Litostroj, ena redkih firm na svetu, ki je delala turbine in bi jih lahko proizvajala še danes.Zakaj ima kamera nekatere rada, drugih pa ne?Verjetno zaradi fotogeničnosti. Tvoje oči, tvoj obraz, tvoj izraz, stanje. Za ljubezen gre. Za karizmo. Za to, kakšno ljubezen do slike gojiš. Do sanj. Film so sanje.Ali torej kamera, kot orodje fikcije, po neki preprosti logiki najbolj ljubi tiste, ki so najbolj sposobni sanjati oziroma ljubijo sanjarjenje?To je kot z adrenalinom. Gre za kemijsko stanje, odvisno od žlez, s katerimi je povezana ljubezen, saj vse izvira iz pleksus solarisa, razlike pa so v tem, ali on spi, dremlje ali pa živi. Bodisi na vrhu skakalnice ali pred vstopom na sceno. Te žleze moraš imeti budne in pod kontrolo. Za to gre. Biti zaljubljen in ljubljen. Ljubezen gre skozi želodec. Tudi strah. Ni miru med oljkami, umetniki.svetu igre in predvsem filma obstajajo liki, ki nikoli ali pa zelo redko igrajo glavno vlogo, igralci, ki so redko nagrajeni z uradnimi nagradami, vseeno pa so s svojimi nastopi pustili neizbrisen pečat, predstave in filmi, v katerih se pojavijo, pa z njihovimi nastopi vedno zgolj pridobile.