Morje v meni je film o Ramonu Sampedru (Javier Bardem), španskem tetraplegiku, ki si svetost življenja razlaga po svoje ne ravno v skladu s klasično, tradicionalno etiko. Življenje razume kot pravico, ne pa kot obveznost. Ko je ostal paraliziran, je izgubil telo (in svobodo), ne pa tudi glasu, ki je postal glavno orodje njegovega upora proti tradicionalni etiki svetosti življenja. Ramon je namreč celo življenje nekaj dekad lobiral za pravico do smrti, za evtanazijo. Pisal je odprta pisma, objavil knjigo, agitiral, se boril na sodišču. Hotel je, da ga odrešijo tega človeka nevrednega življenja, toda stebri klasične morale cerkev, raznorazne konzervativne pro-life organizacije in družina (njegov brat) so lobirali proti njemu. Sam je tako paraliziran, da si življenja ne more vzeti to bi lahko storil le kdo drug. Toda po španski zakonodaji bi s tem zagrešil umor, Ramon pa noče, da bi kdo zaradi njega sedel. Alejandro Amenábar, španski wunderkind, specialist za neogotske psihošokerje (Odpri oči, Vsiljivci), tokrat prikaže grozo človeka, od katerega ostane le glas, le krik, le glas razuma grozo človeka, ki se zaveda, da je v vsem tem edini glas razuma. Morje v meni je posneto po resnični zgodbi in tako tudi izgleda. Resda je zarezo ali dve nad TV verzijami te kontroverze, toda Amenábar je preveč poetičen, ko bi moral biti realističen. In preveč se zanaša na patos violin, ko bi se moral zanašati na agon konfrontacije. Ramon je bil očitno polemičen tip, borec proti “sistemu” (deformiranost javne morale je tako slabo prenašal kot svojo deformiranost), toda film to ni Amenábar skuša biti preveč uravnotežen, celo politično korekten, tako da ostane didaktično ujet med glasom razuma in glasom srca. Razumeti skuša pač obe strani kulturne vojne tako Ramona Sampedra kot Christopherja Reeva.