Na začetku prejšnjega stoletja je najprej Kanada zahtevala arktična ozemlja, med hladno vojno je obveljalo nepisano pravilo lastniških pasov od obale do severnega tečaja, leta 1982 pa so v OZN sprejeli konvencijo o morskem zakonu, ki določa, da državam pripada le 200 navtičnih milj širok priobalni pas, lahko pa zaprosijo za nadzor nad večjim območjem, če dokažejo, da so podvodni grebeni naravno nadaljevanje kopnega. Rusija zahteva zase največji kos pogače, najodločnejša nasprotnica njenih zahtev je najmanjša med tekmicami Danska, ki pa s svojim delnim protektoratom nad največjim svetovnim otokom že nadzira drugi največji del obarktičnega območja. Podmorski gorski greben Lomonosova je dolg okoli 1800 kilometrov, širok pa med 60 in 200 kilometri, poteka od Novosibirskih otokov do otoka Ellesmere pred Grenlandijo. Z dna se dviguje tudi do 3000 metrov, tam se morski gladini ledenega oceana približa na vsega dobrih devetsto metrov. Leta 1948 so ga odkrili ruski raziskovalci in ga poimenovali po izjemnem ruskem učenjaku Mihailu Lomonosovu (1711–1765), ki se je rodil v ribiški družini na obali Severnega ledenega morja. Kot mladenič je bil pomorščak, peš se je odpravil v 1000 kilometrov oddaljeno Moskvo, kjer je študiral jezikoslovje in postavil temelje ruskega knjižnega jezika, v Marburgu na Lahni pa še filozofijo, matematiko, kemijo in fiziko. Med drugim je znanstveno utemeljil teorijo o izvoru polarne svetlobe. Zanimiva geološka sestava hrbta je pritegnila mednarodno pozornost šele leta 2001, ko je Rusija uradno vložila zahtevek za razširitev svojega nadzornega območja, češ da sta Mendelejev hrbet in hrbet Lomonosova naravna podaljška evrazijske celine. OZN takrat ruskega predloga ni sprejela, a tudi povsem zavrnila ga ni, marveč je zahtevala nove raziskave in dodatne študije. Danci so se seveda pritožili in napovedali, da bodo predložili znanstvene dokaze, da je Lomonosov v resnici nadaljevanje Grenlandije. Podobno je storila Kanada, njeni znanstveniki trdijo, da je hrbet nadaljevanje ameriške celine. Od aprila lani je na Arktiki pravcata gneča, saj so na delu številne znanstvene ekspedicije.