Potem pa presenečenje: Drnovšek se je takoj na začetku zapletel v protokolarno-prestižnostne, kar mučne praske s premierom Ropom, ki se je ves nestrpen trudil zlesti iz njegove dolge sence. Prerivanje je škodilo obema, zlasti Drnovšku, ki je iz skrivnostne zadržanosti in nedostopnosti, pomembnega dela svojega imidža, nenadoma sestopil na teren banalnega osebnega uveljavljanja. Tega mu prej že dolgo ni bilo treba početi. To njegovo začetno živčnost si je mogoče razložiti s tem, da je pogrešal premierstvo, moč odločanja, vse majhne in velike časti in privilegije, ki gredo skupaj z realno politično močjo; prej je bila tako rekoč samoumevna, zdaj pa jo je čez noč izgubil. Očitno mu je bolj malo pomagalo, da se je za sestop odločil sam in se nanj (o tem je večkrat govoril v intervjujih) psihološko pripravil. Moč ima pač svojo moč.